Knjiga Ksenija, Xenia, Londonska plesna leta Ksenije Hribar 1960–1978 je kulturna zgodovina sodobnega plesa, ki rekonstruira britansko sodobnoplesno zgodbo, da bi v njej poiskala plesalko in koreografinjo Ksenijo Hribar, ji dala glas in zgodbo povedala z njene perspektive.

Knjiga si je naslov izposodila pri Aristotelu in analizira podobo živali v filozofski tradiciji. V naši kulturi je fenomen živalskosti, pa tudi njemu bližnji fenomeni, kot sta revščina in norost, nekakšni negativni zgled za človeško bitje, da se lahko z njimi primerja in tako določi svojo lastno naravo in bistvo. Pri Zgodovini živali ne gre toliko za esej iz filozofske zoologije, ampak raje za poskus filozofske antropologije novega tipa, ki – v nasprotju s klasičnimi, antropocentričnimi antropološkimi nauki – ne naslavlja središča, v katerega se postavljajo ljudje, prepričani o svoji izjemnosti, temveč se obrača k obrobju in mejam človeškega. Avtorica izvleče živalske zgodbe iz velikih del filozofije (Aristotel, Descartes, Hegel, Simondon, Heidegger, Bataille) in književnosti (Kafka, Andrej Platonov) ter analizira te robne primere, kjer vznikajo obrnjene oblike in načini postajanja s čisto posebnimi strategijami vednosti in oblasti.

Pričujoča številka Maske razpira vprašanje ponavljanja kot enega od osrednjih in najkompleksnejših konceptov, ki si ga je na različne načine prisvojil obsežen del filozofskih in teoretskih tokov 20. stoletja. Izkazal se je namreč kot prikladno konceptualno orodje za mišljenje moderne subjektivitete, sodobnih družbenih in ekonomskih konstelacij, sodobnih umetnosti in vzvodov kreativnosti ter za koncipiranje serije temeljnih vprašanj, kot so vprašanja razmerja med reprezentacijo in nereprezentabilnim, končnostjo in neskončnostjo, nujnostjo in naključjem, prisilo in svobodo, istostjo in podobnostjo, resnico in iluzijo oziroma med realnim in dozdevkom, pa tudi vprašanja časa, spomina in zgodovine, reprodukcije in novega.