Futur antérieur, prihodnji preteklik ali zloženi prihodnjik, odpira časovnost, ki spodbija linearni časovni okvir. Prelamlja z vzročnostjo, v kateri vzrok predhodi učinku. Njegov temeljni paradoks je, da deluje retroaktivno, da artikulira časovno zanko, znotraj katere je tisto, kar je v kronološkem okviru predhodno, postavljeno kot vzvratni učinek kronološko kasnejše sekvence. Imaginarij prihodnjega preteklika je zato nasprotje linearne polnosti. Ni ga mogoče identificirati z nobenim kronometrom. Temelji na prelomu, prekinitvi z obstoječo situacijo, toda hkrati prav skozi prelom, diskontinuiteto, skozi zarezo v razmerju do obstoječega stanja odpira možnost novih sekvenc. Je čas, ki odpira pozitivno mesto odsotnosti, kjer neposredni pristop nujno spodleti. Napoveduje novo sekvenco, ki je ni mogoče utemeljiti vnaprej, temveč »bo bila utemeljena«. Je čas utopije, ki iz strukturnih razlogov nikoli ne more biti realiziran v sedanjiku...

Stojan Kerbler je ena osrednjih osebnosti v polju fotografije na Slovenskem v zadnjih petdesetih letih, in v Moderni galeriji smo ob njegovem življenjskem jubileju, osemdesetletnici, ki jo bo praznoval 23. novembra letos, pripravili veliko pregledno razstavo.

Pri izboru del in postavitvi razstave je s kustosom dr. Markom Jenkom vseskozi sodeloval umetnik Drago Tršar. Osredotočila sta se na dela, ki v kateri koli dimenziji, torej v višino, širino ali globino, presegajo 70 centimetrov, pri čemer nekatera dosežejo tudi krepko več kot 2 metra. Razstava na ogled ponuja preko 50 del iz javnih in zasebnih zbirk v Sloveniji in tujini, pretežno v bronu. Dela zajemajo čas od zgodnjih petdesetih let pa vse do danes. Spremljajo jih arhivsko gradivo in video posnetki, ki so ali arhivski ali (večinoma dronski) zračni posnetki izbranih spomenikov in drugih javnih kiparskih del v Sloveniji in tujini. Zaradi izjemne tehnične zahtevnosti priprav na razstavo in procesa postavljanja gre velika zasluga tehnični ekipi Moderne galerije in dodatni pomoči storitev Rotar Art d.o.o. Velika zahvala gre tudi Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (ALUO) oziroma ekipi restavratorjev, ki so jo vodili mag. Nada Madžarac, Liza Lampič (Moderna galerija) in doc. mag. Jurij Smole ter izr. prof. mag. Tamara Trček Pečak (ALUO).

Matanovič je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja deloval v skupini OHO, pozneje pa je na sorodnih izhodiščih v bližini Seattla v državi Washington, kjer živi in dela, ustanovil Pomegranate Center. Ta skupnostim pomaga načrtovati in graditi skupne prostore za druženje ter deluje na področjih srečevanja umetnosti, ekologije, ekonomije, zdravstva in vzgoje. Njegovi interdisciplinarni projekti temeljijo na soodvisnosti in skupnih raziskavah življenjskega prostora ter delujejo v točkah srečevanja skupnosti.

Mohamed piše pesmi. V pručujoči knjigi jih je posvetil ženskam, ki jih je spoznal v času svojega bivanja v Ljubljani. Protagonistke niso muze v klasičnem pomenu besede, med njimi so aktivistke, kulturne in socialne delavke, ki svoj čas in naklonjenost prostovoljno delijo s "tujci". Mohamedove pesmi so impresije, ženske opisujejo skozi subjektivno oko pesnika, kljub temu pa v njih lahko prepoznamo socialni in zgodovinsko-geografski kontekst ter občutke prijateljstva in topline.