»Roman 20. stoletja je roman časa, roman 21. stoletja je roman prostora.« S temi besedami je urednik pri založbi Gallimard Thomas Simonnet konec maja 2018 sklenil svoj nastop na 16. evropskem festivalu romanesknih prvencev v nemškem Kielu. Svojo misel je podkrepil s primeri iz kanonske literature 20. in 21. stoletja, poseben pomen prostora znotraj izvirnih narativnih postopkov pa je razbral tudi v romanih Géographie d’un adultère (2018) Agnès Riva in Rok trajanja (2016) Gašperja Kralja.

Ta knjiga, spisana v živem tržaškem dialektu, je prvič izšla pri založbi Antistato leta 1984 pod naslovom L’anarchico triestino (Tržaški anarhist); leta 2011 so jo v prirejeni in okrajšani različici izdali v italijanščini in katalonščini, 2014 pa tudi v španščini. Naš prevod je nastajal vzporedno po dveh izdajah, izvirni tržaški in italijanski, ter je najboljša možna sinteza obeh knjig. Z obilico znanja in razumevanja političnih pretresov polnega 20. stoletja ju je uredil Claudio Venza, ki je v obsežnem predgovoru k spominom anarhista Umberta Tommasinija (1896–1980) izrisal tudi tehten in temeljit družbenozgodovinski kontekst.

Roman Dezorientalka avtorice Négar Djavadi se kaže kot epska freska Irana in njegove zgodovine ter iz pozabe priklicuje epizode, ki z več vidikov rahljajo omejujočo podobo Irana, kakršno v zadnjih desetletjih utrjujejo mediji. Prinaša povzetek tega, kakšno je bilo politično, družbeno in intelektualno življenje Irana v zadnjih šestdesetih letih in tako na ogled postavlja angažirane iranske laične in demokratične kroge, prek katerih se ta desetletja razkrivajo kot kronika ukradenih upov, v precejšnji meri tudi po zaslugi vmešavanja zahodnih sil.

Totalno ustanovo lahko opredelimo kot prostor bivanja in delovanja različnih skupin ljudi, ki so za daljši čas odrezani od družbe in običajnega vsakdanjega življenja. V totalnih ustanovah ljudje dneve preživljajo v zaprtem in formalno upravljanem režimu. Tipičen primer takega režima so zapori, čeprav obstaja cela vrsta potez, ki so značilne tudi za druge totalne ustanove, kjer ljudje niso prekršili nobenega zakona, pravi Goffman v svojem uvodu knjige Azili, nujnega branja za analizo socialnih institucij nasploh, a morda najbolj za refleksijo psihiatričnih bolnišnic in drugih ustanov, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem.

Knjiga Dvojna država (Der Doppelstaat) predstavlja jedro raziskovalne zapuščine Ernsta Fraenkla. Je izjemna analiza političnega, pravosodnega in pravnega sistema v času nacionalsocializma. Prvič je izšla v angleškem prevodu na prelomu let 1940/1941 v New Yorku z naslovom The Dual State, v Nemčiji in nemškem jeziku pa (v predelani in dopolnjeni različici) šele leta 1974. Dvojna država je izjemno referenčna analiza nacionalsocialistične oblasti v Nemčiji od začetkov formiranja nacistične stranke pa do začetka 2. svetovne vojne in prinaša vrsto arhivskih dokumentov in faksimilov.

Delavska moč: delavska gibanja in globalizacija od 1870 (Forces of Labour: Workers' Movements and Globalization since 1870, Cambridge University Press, 2003) Beverly J. Silver je odlična analiza zgodovine toka kapitala, ki poskuša s svojim begom in reogranizacijo produkcijskih razmerij omejiti moč dela. Avtorica svoje teze utemeljuje na podlagi podatkov o 91947 delavskih nemirih v 168 državah med letoma 1870 in 1996, ki jih je zbrala Raziskovalna skupina za svetovno delavstvo (World Labour Research Group). Konflikt med kapitalom in delom se nam pokaže kot ključno gonilo globalizacijskih procesov, ki so v knjigi prikazani izrazito materialno, kot način discipliniranja dela in ohranjanja profitne stopnje. Avtorica v razpravo o produkcijskih procesih vnaša vprašanje geografije, ki je v običajnih historičnih analizah zanemarjeno ter s tem pokaže, da v »globaliziranem« svetu prostor ne izginja, temveč se njegov pomen celo krepi. Dodaten doprinos te lucidne knjige je analiza vloge dela in njegove organizacije kot pomembnega gonila zgodovinskih procesov, ki so običajno opisani kot posledica delovanja političnih, gospodarskih ali vojaških elit. Ravno nasprotno: Silver pokaže, da se kapital ne peha po svetu zaradi lastne notranje logike, ampak ga v to sili organizirano delo.

Fragmenti ljubezenskega diskurza je eno najbolj eruditskih del, kar jih pozna evropska teoretska in literarna tradicija, in sicer o temi, ki Evropo preganja že od antičnih časov – o ljubezni. Ljubezenski diskurz je po avtorjevem mnenju danes izredno osamljen, odrezan ne samo od oblasti, ampak tudi od njenih mehanizmov (znanosti, vednosti in umetnosti).