Tito Cvetković zanimajo jeziki, ljudje, družbe in kulture. Že gimnazijo je delno obiskovala v ZDA, potem pa je živela še v Franciji, Nemčiji, Turčiji in Veliki Britaniji. Študirala je v Ljubljani in magistrirala na Univezi Pariz 7, kjer je raziskovala japonski film in filmsko teorijo. Trenutno živi in ustvarja v Londonu. Pričujoča knjiga je njen književni prvenec.

Boršč...
... roko na srce, morda res malo zoprno zgleda, ampak kako je pa to nekaj pregrešno dobrega, in zdravega, ja to pa skor ni za povedat!

Ljudje, ki so proti svoji volji potegnjeni v vojno, ne morejo biti zmagovalci, ker ni bilo ničesar, kar so hoteli z vojno dobiti, in njim se zdi mir samo začasno olajšanje. S čim so nagrajeni za vojno trpljenje?Z zavestjo, da je bil ta čas za zmerom izgubljen, zamujen, ikraden. Po začasnem olajšanju so spet soočeni z lastno nemočjo. Zato je Oče moje hčere kljub številnim duhovitim ali celo izjemno smešnim delom depresivna in težka knjiga. Pravzaprav je brez tega humorja ne bi bilo mogoče prebaviti.

V tej knjigi bomo spremljali pravo, kakor je nastajalo na zemljepisno-zgodovinskem ozemlju, ki ga navadno imenujemo Evropa; ker naše strani niso namenjene pravniku in še toliko manj zgodovinarju prava, ampak bralcu, ki nima znanja s tega področja, je prav, da mu nekatere zadeve pojasnimo že kar takoj in se izognemo morebitnim, če že ne verjetnim nesporazumom.

Vocabulaire je izšel v sedemdesetih letih (v devetdesetih tudi hrvaški prevod) in je strokovnjakom, strokovnjakinjam brez dvoma že dolgo znan. Poleg tega namen slovarja ni zgolj konceptualni,  temveč tudi jezikovni razmislek; ta ne bi bil mogoč brez znatnih dodatkov izvirniku. Zlasti pa je bila zame to priložnost, da premislim psihoanalitično polje na podlagi svojega branja in izkušenj, pri čemer Vocabularie seveda ostaja pomemben vir, toliko pomembnejši, ker je tudi pričujoče delo omejeno na "klasične" koncepte. Med novejšimi slovarji mi je bil zlasti v oporo Dictionnaire de la pychanalyse E. Roudinesco in M. Plona.

V osrednjem delu te knjige je objavljeno močno dopolnjeno in predelano besedilo javnega predavanja v Cankarjevem domu v Ljubljani 31. marca 2008, ki sem ga pripravil na povabilo Andreje Kopač v okviru seminarja »Refleksije sodobnih scenskih umetnosti« v organizaciji revije Maska.

Razprava o kolonializmu je klasično delo, prvič objavljeno leta 1955, ki je imelo močan vpliv na ljudstva Afrike, Latinske Amerike in Karibov v času osvobajanja izpod kolonialne oblasti. Ko je po skoraj 20 letih izšel angleški prevod, pa je Razprava močno vplivala na gibanje za pravice črncev (Civil Rights, Black Power) in na protivojno gibanje.

Serge Latouche zagovarja tezo, da je človek v svojem razvoju že prekoračil točko, ko bi še lahko rekel: do sem se se razvil, zdaj pa bom ustavil razvoj in pogledal, kako preživeti s tem, kar sem dosegel doslej. Latouche je prepričan, da smo to priložnost zamudili in da se moramo zato soočiti z veliko bolj neprijetno nalogo: razvoj moramo ne samo zaustaviti, temveč ga »potisniti nazaj«. Avtor prepričljivo dokazuje, da je logika nenehnega »razvoja« in neprestane »rasti« že podrla ravnotežje na planetu in da bi bilo samomorilsko, če bi človeštvo še naprej vztrajalo pri razvojni paradigmi.

Monografija z delovnim naslovom »Na robu mesta, v središču sveta: knjiga o cirkusu« obravnava zgodovinski razvoj pojava potujočega cirkusa, njegovo umeščenost znotraj družbe, specifični značaj njegove (re)prezentacije ter osebno izkušnjo cirkuške turneje. Avtorico zanimajo tako razmerja med predstavo in njenim družbeno-kulturnim ozadjem, kakor tudi razmerje  med »zasebnimi« identitetami cirkuških artistov in tistimi, ki se oblikujejo v procesu predstave.