Pomen prenavljanja zgradb je širši od ohranjanja dediščine. Prenove so učinkovito orodje za nadzor vlivov na okolje in nepotrebnega širjenja naselj v krajino. S ponovno uporabo obstoječih zgradb zamjšujemo porabo energije, ki je potrebna za novogradnje, predvsem pa občutno zmanjšujemo količino gradbenih odpadkov. Prenovljene zgradbe se nepogrešljiv del zgodovine mest ter nosilec lokalne ali narodne identitete. Mnoge prenove so zaznamovale zgodovino in razvoj arhitekture in varstva kulturne dediščine. Za njimi stojijo pomembni protagonisti, od arhitektov Jožeta Plečnika, Antona Bitenca in Vojteha Ravnikarja ter erhitektov in konservatorjev Borisa Kobeta, Marjana Mušiča in Otona Jugovca do konservatorjev - umetnostnih zgodovinarjev Franceta Steleta, Naceta Šumija in Ivana Sedeja ter etnologa Franja Baša.

Knjiga predstavlja sedem raziskovalnih epizod bienala in njihovo interakcijo z lokalnimi arhivi in širšimi paradigmami, in poskuša raziskati načine, kako spremeniti cilje kulture oblikovanja, kako se odvrniti od nujnega reševanja problemov ter namesto tega odpreti nova področja opazovanja in eksperimentiranja ter kako gledati na ta naseljen in za bivanje primeren svet kot to, kar je in kar postaja in ne, kar mislimo, da bi v idealnem primeru moral biti.

Knjiga dodaja še neraziskan kamenček k spoznanjem o arhitektu Jožetu Plečniku in pečatu, ki ga je pustil na slovenskem arhitekturnem prizorišču. Občudovanje njegovega dela se je mešalo z občutkom neizpolnjenosti, saj je s svojo v poveličevanje preteklosti zazrto ideologijo tiste, ki so bili najbolj neodvisnega duha, prav spodbujal k uporu. Ta je bil v tridesetih letih 20. stoletja videti tako, da so se mladi izpod okrilja ene velike osebnosti zatekali pod okrilje druge, k Le Corbusieru, arhitektu, ki se ga je oprijel vzdevek »guru modernizma«.