Današnja dokaj pogosta in različno interpretirana "ločitev Cerkve in države", ki je značilna za vsako sodobno urejeno družbo, se nam zdi samoumevna, a pot, ki je do te samoumevnosti pripeljala, ni tako jasna in preprosta, kot bi si lahko mislili. Za njo se namreč skriva dolgotrajen sociološko-zgodovinski proces, ki je v veliki meri oblikoval podobo evropskega Zahoda in ustvaril pomembno zapuščino, na kateri počiva velik del sodobne politične teorije.

Kar dobrih 200 let smo morali Slovenci čakati, da dobimo v roke prevod magisterskega dela Adama Smitha, dela, ki je po prelomnosti in posledicah za družboslovje podobno ameriški revoluciji, dela, ki v družboslovju vzpostavlja novus ordo seclorum.

Bralcu in bralki zaupam, da bosta našla rdečo nit v spisih, ki so takole zaživeli rainkarnirano novo, skupno življenje. vsem, ki so pripomogli k hitremu izidu te monografije, se na moč zahvaljujem. Levinji delež pri tem pa ima pobudnica podviga in njegova glavna izvrševalka, moja dolgoletna sourednica in prijateljica Neda Pagon.

Besedilo Konstantinove darovnice je po vsej verjetnosti nastalo v drugi polovici VIII. stoletja, kmalu zatem pa ga že zasledimo v Psevdo-izidorskih dekretalih, zbirki papeških odlokov, katerih naloga je bila predvsem pravno formalna utemeljitev prvenstva Cerkve oziroma njena romanizacija. Čeprav ti odloki, kot trdijo katoliški zgodovinarji, niso razglašali nič novega in so se opirali na resnične dogodke ter verodostojne zapise, pa vseeno ne moremo spregledati dejstva, da približno tretjina tam zbranih listin, podobno kot Darovnica, ni bila pristna.

Naslov ponavlja moto kolokvija "Teorija potujitvenega učinka", ki je v organizaciji Anton Podbevšek Teatra in založbe Studia Humanitatis potekal v APT 10. junija 2008 kot uvertura v hišno uprizoritev Brechtovega teksta Me-ti. Knjiga obratov. Tega skupaj z Zgodbami o gospodu Keunerju Studia Humanitatis izdajajo v prevodu Amalije Maček in spremljajo s pričujočim zbornikom, ki prinaša razširjene prispevke za kolokvij.

Aristokratska drža

Gospod Keuner je dejal: "Tudi sam sem nekoč privzel aristokratsko držo (saj veste: pokončno, vzravnano in ponosno, z visoko dvignjeno glavo). Stal sem namreč v naraščajoči vodi. Ker mi je segla že do vratu, sem privzel to držo."

Ta knjiga je rezultat zgodovinarske pustolovščine z drugačnim načinom pripovedovanja o preteklosti. Zgodbo Martina Guerra so povedali neštetokrat. V štiridesteih letih 16. stoletja je bogat kmet iz Languedoca zapustil svojo ženo in posestvo ter za nekaj let izginil brez sledu; nato se je vrnil, oziroma tako so vsi mislili, toda po treh ali štirih letih prijetnega zakona je žena izjavila, da jo je prevaral slepar, in ga spravila pred sodišče. Mož je skorajda prepričal sodišče, da je Martin Guerre, toda v zadnjem trenutku se je pojavil resnični Martin Guerre. O tem primeru sta bili nemudoma napisani dve knjigi; eno od njiju je napisal sodnik.

Naš spis se ukvarja s preudarjanjem najsplošnejših oblik upodabljanja. Ne analizira lepote Leonarda ali Durerja, temveč element, v katerem se je izoblikovala ta lepota. Ne analizira upodabljanja narave glede na vsebino njegovega posnemanja niti tega, kako se denimo naturalizem 16. stoletja razlikuje od naturalizma 17. stoletja, temveč način dojemanja, ki je osnova upodabljajočih umetnosti v različnih stoletjih.

Knjiga je hitro postala ena od najbolj vplivnih knjig v kratki zgodovini urbanističnega planiranja. Delo je pač preprosto treba prebrati in ga brati na dva načina, najprej kot dokumet nekega časa in problemov ki so pestila zahodna mesta, tako kot so bila nelagodno umeščena v iztekajočo se industrijsko kapitalistično formacijo. Brati ga je treba tudi kot gradbenik sodobne urbane družbene teorije z vrsto nastavkov, ki so bila na različne načine tematizirana v poznejših teorijah in pristopih.