V knjigi avtor obravnava kontraverzno osebnost Josipa Broza - Tita, o kateri je bilo že doslej zelo veliko napisanega, a so mnoga vprašanja še vedno nerazrešena.

K spominom, ki so izšli v knjigi leta 1989 (Založba Borec, 325 strani), je avtor za novo izdajo, ne da bi spreminjal prvotno besedilo, dodal dopolnila, katerih namen je predvsem pojasnjevalen. Zanje se je odločil z namenom pojasniti bralcu zgodovinska dejatva, potrebna za boljše razumevanje dogajanja.

Lara je najstnica, ki zaključuje prvi letnik gimnazije. Na pragu počitnic, ki se začenjajo s prvo pravo ljubeznijo, ji življenje grenita hiperprotektivna in kronično nesproščena starša, točneje bolna mama in okorni oče. Po spletu nenavadnih okoliščin naleti na družinsko skrivnost in postane ji jasno, da bo morala v zelo kratkem času o svoji družini izvedeti in razkriti marsikaj bolečega, do sedaj zamolčanega. Ob odkrivanju družinskih skrivnosti spoznava tudi sebe in s pomočjo prijateljice Tise pridejo na dan tudi Larine temne plati. Izkaže se, da ima Lara pri premagovanju svojih velikih težav prav posebne, dragocene pomočnike, ki ji bodo pomagali prebresti divjo in nepredvidljivo reko hitrega odraščanja.

Roman pripoveduje zgodbo najstnice Lene, ki z očetom in Ano (za katero nam avtor le bežno nakaže, da je v hiši prevzela mesto Lenine mame), živi v majhnem obmorskem mestu, kjer ima njen oče v najemu gostilno. Glavna znamenitost gostilne je Dvorana školjk - jedilnica, katere stene so povsem prekrite s školjkami in ki ji kraljujeta dve podobi: slika ladijskega kapitana iz 18. stoletja in glava ladijske polene, zaščitnice trgovske jadrnice iz istega obdobja, o kateri je znano dvoje: da se je imenovala Nevesta vetrov in da je po svoji plovbi v strašnem viharju potonila tik pred domačim pristaniščem. Ko glavo lepega dne snamejo, da bi jo restavrirali, Lena v njeni notranjosti odkrije v les odtisnjeno fotografijo ladje, na kateri je dobro vidno, da z jambora binglja obešanec. Njeno odkritje sproži niz dogodkov, v katerih Lena s pomočjo prijatelja Feliksa, novinarke Roze in starega ladijskega dnevnika razkrije skrivnost davno potopljene jadrnica, njeno posadko reši starodavnega prekletstva ter odkrije pot do izgubljenega zaklada.

Boris Vian se je rodil leta 1920, umrl pa leta 1959 za posledicami srčnega napada med projekcijo filma, posnetega po njegovi knjigi Popljuval bom vaše grobove. Po izobrazbi je bil inženir, a se je že kmalu začel ukvarjati z glasbo in pisanjem. Uporabljal več kot 28 psevdonimov. Pisal šansone, novele, filmske scenarije, gledališke komade in prevajal ameriške avtorje. Vse romane je napisal v šestih letih od 1946 do 1952. Njegovo delo je tako plodovito in raznoliko, da bi ga težko stlačil v kalupe. Roman Pena dni je bil eden kultnih tekstov generacije 68. Z Jesenjo v Pekingu, Peno dni, Srcederom (L'Arrachecoeur) in Rdečo travo je ustvaril poseben tip romana, katerega značilnosti so nenavaden slog, mešanica paradoksa in fantazije, absurda in čustvenosti.

To je moje telo je avtoričino prvo literarno delo, sprva zamišljeno kot novinarski članek o patologiji, anatomiji in sodni medicini. Kritika je knjigo označila kot inovativno, avtorico pa razglasila za literarno odkritje leta 2001.

V organih, ki jih jemljem v roke, obstajaš, in ne da bi vedela, si bila večkratna. Mislim, da si v trenutku soočenja s smrtjo končno doumela. To so ti sporočali vsi organi, vse celice, ko so se obupano borili za življenje.

Matjaž Brulc se je rodil leta 1976 v Novem mestu. V drugem letu novega tisočjetja je končal študij umetnostne zgodovine. Prej, vmes in potem je pisal to in ono, tudi kot novinar. Nekaj malega je potoval. Od študija naprej neredno živi med prestolnico in rojstnim krajem. Rad ima naravo ter nekvadratne enačbe. Pa še marsikaj. Precej bere. Večino zgodb zasnuje med vožnjo z gorskim kolesom, kjer so zdrsi, padci in nesreče vedno na razpolago. Diznilend je njegov knjižni prvenec.

Sebastijan Pregelj sodi v mlajšo generacijo slovenskih pisateljev. Rodil se je leta 1970 v Ljubljani. Je diplomirani zgodovinar. V revijah objavlja zgodbe od leta 1992. Leta 1996 je izšel njegov prvenec Burkači, skrunilci in krivoprisežniki, leta 1999 je sledila zbirka kratke proze Cirilina roža, leta 2002 pa še zbirka kratkih zgodb Svinje brez biserov. Sodeluje v antologiji Čas kratke zgodbe, ki je izšla tudi v nemškem in češkem prevodu. Živi in dela v Ljublajni in je član Društva slovenskih pisateljev.

Nejc Gazvoda se je rodil v Novem mestu leta 1985. Napisal je zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide (GOGA 2004). Študira filmsko režijo na AGRFT v Ljubljani in je član Društva slovenskih pisateljev. V prostem času zbira ženske smehljaje in udomačuje ideje brez lastnika. Tako nastane vse, kar ustvari.

Zbirka kratkih zgodbic, ki jo držite v rokah, je v Damjanovem kabinetu nastajala skozi daljše časovno razdobje, pravzaprav je rasla skupaj z njegovima sinovoma, Maksom in Gašperjem. Priložnostni zapiski so zvesto sledili stopinjam prestolonaslednikov. Že več let vsaki mesec izhajajo v reviji Mama kot simpatična kolumna, ki je mladim staršem, preobremenjenim s poplavo bolj ali manj strokovnih navodil za vzgojo otrok, pričarala na ustih nasmeh in jim vzbujala zavest, da so vse njihove težave in strahovi v zvezi z odraščajočimi otroki zgolj težave in strahovi.