Na straneh knjige Rojstvo filozofije se skrivata eden izmed najizvirnejših filozofov po drugi svetovni vojni in ena izmed najdrznejših teorij uma, kar jih je bilo kdaj razvitih v zahodni misli.

Dejan Aubreht (rojen 29.12.1971 v Ljubljani), je diplomiral na Fakulteti za socialno delo, nekaj časa vzporedno študiral filozofijo na Filozofski fakulteti, nato diplomiral iz sociologije analitsko teoretske usmeritve na Fakulteti za družbene vede. Magistriral na Instititutum Studiorum Humanitatis - fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani. Članke je objavljal v revijah Problemi, Phainomena in Monitor - ISH.

Dean Komel je rojen 1960 v Biljah. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani predava sodobno filozofijo in filozofijo kulture. Poleg tega je predsednik Fenomenološkega društva v Ljubljani in deluje v več uredništvih publikacij za filozofijo in kulturo (Phainomena, Nova Revija, Ampak, Orbis Phaenomenologicus, Topos, Teoria, Analecta Hermeneutica, Magazzino di filosofia, Divinatio, Prolegomena).

Pogovori, zbrani v pričujoči knjigi, so nastali v oktobru in novembru leta 1994 ter v maju in septembru leta 1995 v pisarni Paula Ricoeurja v Châtenay-Malabrju. Prepis zvočnega zapisa je Paul Ricoeur prebral, popravil in dopolnil. Kjer se nama je za boljše razumevanje besedila zdelo potrebno, sva dodala bibliografske opombe. Ni pa se nama zdelo potrebno izbrisati mest, kjer je prišlo do ponavljanj, ki so značilna za tovrstna besedila. Po svoje tvorijo rdečo nit dela. F.A. in M de L

V pričujoči knjigi s pomenljivim naslovom Svoboda ali sanje avtor govori o perečem problemu zasvojenosti današnjega človeka. V iskanju sreče se človek pogosto ujame v krog ponavljanja nekih dejanj. V hedonistični dobi, v kateri se prikrivata stvarnost in virtualnost, so možnosti, da zapademo v odvisnost, ne le rezultat družbenega življenja, ampak tudi posledica ideologije postmoderne družbe.

Serge Latouche zagovarja tezo, da je človek v svojem razvoju že prekoračil točko, ko bi še lahko rekel: do sem se se razvil, zdaj pa bom ustavil razvoj in pogledal, kako preživeti s tem, kar sem dosegel doslej. Latouche je prepričan, da smo to priložnost zamudili in da se moramo zato soočiti z veliko bolj neprijetno nalogo: razvoj moramo ne samo zaustaviti, temveč ga »potisniti nazaj«. Avtor prepričljivo dokazuje, da je logika nenehnega »razvoja« in neprestane »rasti« že podrla ravnotežje na planetu in da bi bilo samomorilsko, če bi človeštvo še naprej vztrajalo pri razvojni paradigmi.

Knjiga Neulovljiva telesa razgrinja družbeno izgrajenost spolno določenega telesa: biologija oziroma narava je inherentno družbena in nima nekega čistega ali naravnega "izvora" zunaj kulture. Tako je spolno določeno telo snov družbenega in kulturnega urejanja, predmet neskončnega opisovanja in vedno novih vpisov, ki tvorijo vse sisteme označevanja.  

Knjiga razkriva nekaj presenetljivih ujemanj med koncepti, ki jih je znotraj zahodne veje indoevropskih jezikov proizvedel zgodovinski razvoj na grštvu utemeljene filozofske misli na eni, ter pomensko dekonstrukcijo njih izrazov v slovanskih jezikih na drugi strani. Na tej osnovi ter ob upoštevanju pomena jezika za filozofijo in znanost sploh ponuja delo v razsojo predlog novega, skupnega izhodišča naravoslovnih in duhoslovnih znanosti.

Pred nami sta etično religiozna eseja, ki pripovedujeta o napetosti nasprotujočih si teženj med dialektičnim mišljenjem, ki je pri Kirkegaardu pravzaprav drugo ime za filozofijo kot praxis mišljenja, in dramatično dejavnostjo, ki ta praxis, paradoksalno rečeno, konstituira.