Filozofiranje o športu se morda zdi nepotrebno teoretizoranje, saj je šport predvsem nekaj praktičnega. Toda, ne gre le za šport, gre za človeka. Šport ne potrebuje teorij, človek je tisti, ki mu stvari ne dajo ,iru, dokler jih ne razume. Šport v sebi skriva bogastvo različnih idej, konceptov in pojmov: to so tiste stvari, ki vodijo šport, čeprav šport tega ne ve. Pogosto tega ne vedo niti tisti, ki se dnevno srečujejo s športom. Toda, ideje ustvarjajo zgodovino, ideje preoblikujejo tok časa. Vse resnično veliko v človeški zgodovini - dobro ali slabo - so ustvarile ideje. Ideje so same po sebi brez moči. Moj jim daje človekova vera vanje, prevzetost od misli, da je določena ideja, za katero zastavimo svoje moči, za nas življenjskega pomena.

Vprašanje razmerja med filozofijo in gledališčem (ali uprizarjanjem) je po eni strani eno najstarejših vprašanj na sploh, o čemer priča znamenita Platonova prispodoba o votlini kot izrazito gledališka metafora. Po drugi strani pa se je to vprašanje pokazalo kot pomembno polje inovativnih raziskav, za kar gre vsaj deloma zahvala ravno Freddieju Rokemu. Filozofi in gledališčniki se v to novo polje vpisuje s pregledom štirih neposrednih srečanj filozofov in gledališčnikov, od srečanja Sokrata z Agatonom in Aristofanom v Platonovem Simpoziju pa do pogovora med Walterjem Benjaminom in Bertoltom Brechtom o kratkem besedilu Franza Kafke. Rokem se podrobno posveti kompleksnemu in tragičnemu razcepu Hamleta kot filozofa in gledališčnika, pa tudi intenzivni korespondenci med Friedrichom Nietzschejem in Augustom Strindbergom. Njegova raziskava se ukvarja tako z zgodbo kot tudi z zgodovinskim ozadjem, vrhunec pa doseže z razpravo o konceptu performativnega, kakor izhaja iz diskurzivnih praks filozofije in uprizoritvenih umetnosti.

Ali obstajajo ljudje, ki ne poskušajo zbežati pred delom, temveč, presenetljivo, pred užitkom? In sicer tako, da ga delegirajo na druge osebe, na živali ali na aparate? Mar uporabljajo snemalne naprave zato, da jim ne bi bilo treba gledati televizijskih serij? Si tiskajo besedila, ali pa si jih shranjujejo na trdi disk, da jim jih ne bi bilo treba brati? Nosijo športne copate, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati s športom? Imajo terenska vozila prav zato, da jim ne bi bilo treba voziti po terenu? In jim je ljubše, da se drugi ljudje smejijo, da jočejo ali da verjamejo v nekaj namesto njih; ali tudi, da so namesto njih drugi pijani kot Dioniz, razuzdani kot Mesalina, nedejavni kot Oblomov ali vulgarni kot ameriški predsednik? Zakaj svojih užitkov nočejo imeti zase? In zakaj jim je tako pomembno, če že nočejo užitkov zase, da jih nekdo drug užije zanje? –Robert Pfaller

Knjiga Sreča in politika prinaša prvi slovenski prevod spisov O sreči Rimljanov, O sreči ali vrlini Aleksandra Velikega O slavi Atencev in O usodi grškega biografa, filozofa in polihistorja Plutarha (ok. 46–ok. 120 n. št.). Avtor se v njih ukvarja z vprašanjem sreče v politiki, poosebljene v grški boginji Tihe oziroma rimski Fortuni, in z njunim vplivom na usodo posameznika, narodov in zgodovine. Danes bi redko kdo politične dogodke razlagal s pojmi, kot so sreča, usoda, naključje ali slučaj, razen izjemoma, nikakor pa v tolikšni meri, kot to zasledimo v antičnih grških in rimskih virih. Zato izbrani Plutarhovi spisi nudijo širši vpogled v takratno miselnost, saj avtor pomembne zgodovinske osebnosti, kot je denimo Aleksander Veliki, vzpon Rima in njegovih slavnih politikov od Romula, Julija Cezarja do cesarja Avgusta razlaga z naklonjeno ali nenaklonjeno srečo.

Knjiga V kavarni eksistencialistov z naslovom vabi v kavarno Flore v Parizu, eno od najznamenitejših središč, v katerih so se zlasti v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja srečevali avtorji, umetniki vseh vrst, pesniki in pisatelji – skratka, vodilna sodobna francoska inteligenca in prominenca. Med temi sta imela posebno mesto Jean-Paul Sartre in Simone de Beauvoir, ›kralj in kraljica eksistencializma‹. Sredi svetovnozgodovinskega vrvenja so se ti mladi intelektualci navduševali nad idejami nemške fenomenologije in si ukrojili povsem svojo filozofijo resničnega, izkušenjskega življenja: filozofijo ljubezni in strasti, svobode in biti, prijateljstva in revolucionarnega žara, mareličnih koktajlov in skodelic kave.

»Če seštejemo vse, kar ljudje kupijo v trgovini, kar dobijo prek javnih storitev in kar jim nudijo druge državne politike, se blaginja prebivalcev Slovenije zmanjšuje. Napredka ni več.«

Ideologija in ideološki aparati države in drugi spisi prinaša izbrane razprave svetovno znanega francoskega marksističnega filozofa Louisa Althusserja (1918–1990). Knjiga je pri nas prvič izšla leta 2000 z naslovom Izbrani spisi, nova izdaja z novim naslovom pa je popravljena in dopolnjena. Gre za referenčen izbor Althusserjevih najpomembnejših spisov: »Lenin in filozofija« (1968), »Ideologija in ideološki aparati države« (1970), »Opomba k deološkim aparatom države« (1976), »O Marxu in Freudu« (1978) ter »Podtalni tok materializma srečanja« (1982). Pospremljeni so s spremno besedo Michaela Sprinkerja in bibliografijo knjižnih izdaj Louisa Althusserja. Althusserjevi spisi so izjemno referenčni in obvezno čtivo študentov sociologije. Klasika, zanimiva za vsakega intelektualca, ki svet ne samo misli, ampak ga tudi spreminja.