Knjiga si je naslov izposodila pri Aristotelu in analizira podobo živali v filozofski tradiciji. V naši kulturi je fenomen živalskosti, pa tudi njemu bližnji fenomeni, kot sta revščina in norost, nekakšni negativni zgled za človeško bitje, da se lahko z njimi primerja in tako določi svojo lastno naravo in bistvo. Pri Zgodovini živali ne gre toliko za esej iz filozofske zoologije, ampak raje za poskus filozofske antropologije novega tipa, ki – v nasprotju s klasičnimi, antropocentričnimi antropološkimi nauki – ne naslavlja središča, v katerega se postavljajo ljudje, prepričani o svoji izjemnosti, temveč se obrača k obrobju in mejam človeškega. Avtorica izvleče živalske zgodbe iz velikih del filozofije (Aristotel, Descartes, Hegel, Simondon, Heidegger, Bataille) in književnosti (Kafka, Andrej Platonov) ter analizira te robne primere, kjer vznikajo obrnjene oblike in načini postajanja s čisto posebnimi strategijami vednosti in oblasti.

So ekonomske krize, vojne, pomanjkanje, terorizem le slučaji v sijajni zgodovini človeštva ali pa temeljna napaka sistema? V pričujočih esejih podaja avtor ostro kritiko kapitalizma, neoliberalizma in meščanske družbe - z vidika filozofije, zgodovine, politične ekonomije, sociologije, psihologije - in išče rešitve. Razmišlja pa tudi o absolutnih vprašanjih, o človeku in času, o zavesti in resničnosti.

Delo je po stilu pisanja in pristopu namenjeno tako tistemu, ki šele vstopa v filozofijo kot tistemu, ki ga zanima sodobno filozofsko dogajanje. Novosti so tako v pristopu in stališčih, ki jih avtor zagovarja glede posameznih tem: problemski uvod v filozofsko razmišljanje; kritične obravnave znanih filozofskih argumentov; združljivost svobode in determinizma; opredelitev pojmovne zagate realizma in zagovor realizma kot regulativnega ideala; spravljivost pri temi nestrinjanja; dvojno razumevanje radikalne skeptične hipoteze in obravnava epistemske "tesnobe". Avtor zagovarja perspektivo analitične filozofije kot načina razmišljanja, ki nadaljuje sokratsko metodo, ki je izvor zahodne filozofije: opozorilo na pojmovne zagate v tistem, kar se nam zdi najbolj samoumevno, iskanje definicij in natančnih opredelitev, argumentativni dialog med različnimi stališči, iskanje širšega sklada med prepričanji, ki jih sprejemamo, odprtort za nadaljevanje razprave.

Futur antérieur, prihodnji preteklik ali zloženi prihodnjik, odpira časovnost, ki spodbija linearni časovni okvir. Prelamlja z vzročnostjo, v kateri vzrok predhodi učinku. Njegov temeljni paradoks je, da deluje retroaktivno, da artikulira časovno zanko, znotraj katere je tisto, kar je v kronološkem okviru predhodno, postavljeno kot vzvratni učinek kronološko kasnejše sekvence. Imaginarij prihodnjega preteklika je zato nasprotje linearne polnosti. Ni ga mogoče identificirati z nobenim kronometrom. Temelji na prelomu, prekinitvi z obstoječo situacijo, toda hkrati prav skozi prelom, diskontinuiteto, skozi zarezo v razmerju do obstoječega stanja odpira možnost novih sekvenc. Je čas, ki odpira pozitivno mesto odsotnosti, kjer neposredni pristop nujno spodleti. Napoveduje novo sekvenco, ki je ni mogoče utemeljiti vnaprej, temveč »bo bila utemeljena«. Je čas utopije, ki iz strukturnih razlogov nikoli ne more biti realiziran v sedanjiku...

Definicija »ideje«, ki jo avtor razvija v esejih, je veliko širša od običajnih opredelitev, tako da mu je s pomočjo »ekologije idej« uspelo oblikovati nov način razumevanja in povezovanja tako raznolikih tem, kot so bilateralna simetrija v strukturi živali, vzorec razporeditve listov rastlin, stopnjevanje oboroževanja, rituali dvorjenja, narava igre, stavčna zgradba, skrivnosti biološke evolucije, ekološka kriza, kibernetika, tehnološki razvoj, populacijska eksplozija, zavest, čustva, shizofrenija, morala, primitivna umetnost, energija, epistemologija, modrost, ljubezen, lepota ...