Michel Foucault se je rodil leta 1926 v Poitiersu. Študiral je filozofijo in psihologijo ter postal eden najvidnejših mislecev druge polovice 20. stoletja. Leta 1954 je izdal svojo prvo knjigo: Duševna bolezen in psihologija. Doktoriral je leta 1961, ko je izšla tudi njegova disertacija Zgodovina norosti v času klasicizma. Predaval je na univerzi v Lillu, na pariški École normale supérieure, na univerzah v Clermont-Ferrardu, v Uppsali, Sao Paulu in v Tunisu; leta 1968 je postal profesor na univerzi Vincennes, 1970 pa na Collège de France. S pomočjo zgodovine se je posvečal predvsem vprašanjem moči, oblasti, nadzorovanja, kaznovanja, norosti in seksualnosti. Vse svoje življenje je bil blizu družbeni angažiranosti, tako v času študentskih nemirov kot ob začetkih gejevskega aktivizma. Leta 1962 je izšla njegova knjiga Rojstvo klinike; leta 1966 Besede in stvari; Arheologija vednosti, 1968; Nadzorovanje in kaznovanje, 1975; prvi zvezek Zgodovine seksualnosti – Volja do znanja, 1976; drugi in tretji zvezek– Uporaba ugodij in Skrb zase, 1984. Četrti del Priznanja mesa je ostal nedokončan, saj je Michel Foucault med pripravo besedila za tisk umrl junija 1984 za posledicami aidsa.

»Lahko bi napisali drugačne besede, morda bolj poetične, toda sporočilo samo se kaže kot pesem in mi sami smo ta pesem, z bolj ali manj posrečenimi in zvenečimi verzi, poema tukajšnjega bivanja, stiska rok in oči, ki vidijo in bi rade še dolgo gledale. Kakšna je podoba sveta, temna ali svetla, je včasih (seveda ne vedno) odvisno tudi od nas. Naj ponovim: vredno je, da smo tukaj, dobro je, da smo (še) živi.«

V pričujoči knjižici je zbranih deset kratkih filozofskih zapisov, ki niso toliko namenjeni ozkemu krogu ljudi, po izobrazbi filozofom, temveč širšemu bralstvu. Natančneje, so za brezdomce, (dolgotrajno) brezposelne, starejše, ljudi s težavami v duševnem zdravju, ljudi s posebnimi potrebami in tako naprej, pa tudi za širšo javnost nasploh. So torej za ljudi, ki jim filozofija ni blizu, predvsem za tiste, ki najbolj potrebujejo pomoč drugih. Rdeča nit zbirke je poskus odgovora na vprašanje, zakaj filozofija zanje. Tukaj zbrani zapisi so nastali v obdobju 2015-2019 in so bili tudi časopisno ali revijalno objavljeni.

Povojne generacije so doživele moralno moč ljudske revolucije, pa tudi spoznanje, da povojna doba ni mogla uresničiti najintimnejšega hrepenenja revolucionarne generacije . nove moralne skupnosti.

Knjiga si je naslov izposodila pri Aristotelu in analizira podobo živali v filozofski tradiciji. V naši kulturi je fenomen živalskosti, pa tudi njemu bližnji fenomeni, kot sta revščina in norost, nekakšni negativni zgled za človeško bitje, da se lahko z njimi primerja in tako določi svojo lastno naravo in bistvo. Pri Zgodovini živali ne gre toliko za esej iz filozofske zoologije, ampak raje za poskus filozofske antropologije novega tipa, ki – v nasprotju s klasičnimi, antropocentričnimi antropološkimi nauki – ne naslavlja središča, v katerega se postavljajo ljudje, prepričani o svoji izjemnosti, temveč se obrača k obrobju in mejam človeškega. Avtorica izvleče živalske zgodbe iz velikih del filozofije (Aristotel, Descartes, Hegel, Simondon, Heidegger, Bataille) in književnosti (Kafka, Andrej Platonov) ter analizira te robne primere, kjer vznikajo obrnjene oblike in načini postajanja s čisto posebnimi strategijami vednosti in oblasti.

So ekonomske krize, vojne, pomanjkanje, terorizem le slučaji v sijajni zgodovini človeštva ali pa temeljna napaka sistema? V pričujočih esejih podaja avtor ostro kritiko kapitalizma, neoliberalizma in meščanske družbe - z vidika filozofije, zgodovine, politične ekonomije, sociologije, psihologije - in išče rešitve. Razmišlja pa tudi o absolutnih vprašanjih, o človeku in času, o zavesti in resničnosti.

Delo je po stilu pisanja in pristopu namenjeno tako tistemu, ki šele vstopa v filozofijo kot tistemu, ki ga zanima sodobno filozofsko dogajanje. Novosti so tako v pristopu in stališčih, ki jih avtor zagovarja glede posameznih tem: problemski uvod v filozofsko razmišljanje; kritične obravnave znanih filozofskih argumentov; združljivost svobode in determinizma; opredelitev pojmovne zagate realizma in zagovor realizma kot regulativnega ideala; spravljivost pri temi nestrinjanja; dvojno razumevanje radikalne skeptične hipoteze in obravnava epistemske "tesnobe". Avtor zagovarja perspektivo analitične filozofije kot načina razmišljanja, ki nadaljuje sokratsko metodo, ki je izvor zahodne filozofije: opozorilo na pojmovne zagate v tistem, kar se nam zdi najbolj samoumevno, iskanje definicij in natančnih opredelitev, argumentativni dialog med različnimi stališči, iskanje širšega sklada med prepričanji, ki jih sprejemamo, odprtort za nadaljevanje razprave.