So ekonomske krize, vojne, pomanjkanje, terorizem le slučaji v sijajni zgodovini človeštva ali pa temeljna napaka sistema? V pričujočih esejih podaja avtor ostro kritiko kapitalizma, neoliberalizma in meščanske družbe - z vidika filozofije, zgodovine, politične ekonomije, sociologije, psihologije - in išče rešitve. Razmišlja pa tudi o absolutnih vprašanjih, o človeku in času, o zavesti in resničnosti.

Delo je po stilu pisanja in pristopu namenjeno tako tistemu, ki šele vstopa v filozofijo kot tistemu, ki ga zanima sodobno filozofsko dogajanje. Novosti so tako v pristopu in stališčih, ki jih avtor zagovarja glede posameznih tem: problemski uvod v filozofsko razmišljanje; kritične obravnave znanih filozofskih argumentov; združljivost svobode in determinizma; opredelitev pojmovne zagate realizma in zagovor realizma kot regulativnega ideala; spravljivost pri temi nestrinjanja; dvojno razumevanje radikalne skeptične hipoteze in obravnava epistemske "tesnobe". Avtor zagovarja perspektivo analitične filozofije kot načina razmišljanja, ki nadaljuje sokratsko metodo, ki je izvor zahodne filozofije: opozorilo na pojmovne zagate v tistem, kar se nam zdi najbolj samoumevno, iskanje definicij in natančnih opredelitev, argumentativni dialog med različnimi stališči, iskanje širšega sklada med prepričanji, ki jih sprejemamo, odprtort za nadaljevanje razprave.

Futur antérieur, prihodnji preteklik ali zloženi prihodnjik, odpira časovnost, ki spodbija linearni časovni okvir. Prelamlja z vzročnostjo, v kateri vzrok predhodi učinku. Njegov temeljni paradoks je, da deluje retroaktivno, da artikulira časovno zanko, znotraj katere je tisto, kar je v kronološkem okviru predhodno, postavljeno kot vzvratni učinek kronološko kasnejše sekvence. Imaginarij prihodnjega preteklika je zato nasprotje linearne polnosti. Ni ga mogoče identificirati z nobenim kronometrom. Temelji na prelomu, prekinitvi z obstoječo situacijo, toda hkrati prav skozi prelom, diskontinuiteto, skozi zarezo v razmerju do obstoječega stanja odpira možnost novih sekvenc. Je čas, ki odpira pozitivno mesto odsotnosti, kjer neposredni pristop nujno spodleti. Napoveduje novo sekvenco, ki je ni mogoče utemeljiti vnaprej, temveč »bo bila utemeljena«. Je čas utopije, ki iz strukturnih razlogov nikoli ne more biti realiziran v sedanjiku...

Definicija »ideje«, ki jo avtor razvija v esejih, je veliko širša od običajnih opredelitev, tako da mu je s pomočjo »ekologije idej« uspelo oblikovati nov način razumevanja in povezovanja tako raznolikih tem, kot so bilateralna simetrija v strukturi živali, vzorec razporeditve listov rastlin, stopnjevanje oboroževanja, rituali dvorjenja, narava igre, stavčna zgradba, skrivnosti biološke evolucije, ekološka kriza, kibernetika, tehnološki razvoj, populacijska eksplozija, zavest, čustva, shizofrenija, morala, primitivna umetnost, energija, epistemologija, modrost, ljubezen, lepota ...

Filozofiranje o športu se morda zdi nepotrebno teoretizoranje, saj je šport predvsem nekaj praktičnega. Toda, ne gre le za šport, gre za človeka. Šport ne potrebuje teorij, človek je tisti, ki mu stvari ne dajo ,iru, dokler jih ne razume. Šport v sebi skriva bogastvo različnih idej, konceptov in pojmov: to so tiste stvari, ki vodijo šport, čeprav šport tega ne ve. Pogosto tega ne vedo niti tisti, ki se dnevno srečujejo s športom. Toda, ideje ustvarjajo zgodovino, ideje preoblikujejo tok časa. Vse resnično veliko v človeški zgodovini - dobro ali slabo - so ustvarile ideje. Ideje so same po sebi brez moči. Moj jim daje človekova vera vanje, prevzetost od misli, da je določena ideja, za katero zastavimo svoje moči, za nas življenjskega pomena.

Vprašanje razmerja med filozofijo in gledališčem (ali uprizarjanjem) je po eni strani eno najstarejših vprašanj na sploh, o čemer priča znamenita Platonova prispodoba o votlini kot izrazito gledališka metafora. Po drugi strani pa se je to vprašanje pokazalo kot pomembno polje inovativnih raziskav, za kar gre vsaj deloma zahvala ravno Freddieju Rokemu. Filozofi in gledališčniki se v to novo polje vpisuje s pregledom štirih neposrednih srečanj filozofov in gledališčnikov, od srečanja Sokrata z Agatonom in Aristofanom v Platonovem Simpoziju pa do pogovora med Walterjem Benjaminom in Bertoltom Brechtom o kratkem besedilu Franza Kafke. Rokem se podrobno posveti kompleksnemu in tragičnemu razcepu Hamleta kot filozofa in gledališčnika, pa tudi intenzivni korespondenci med Friedrichom Nietzschejem in Augustom Strindbergom. Njegova raziskava se ukvarja tako z zgodbo kot tudi z zgodovinskim ozadjem, vrhunec pa doseže z razpravo o konceptu performativnega, kakor izhaja iz diskurzivnih praks filozofije in uprizoritvenih umetnosti.

Ali obstajajo ljudje, ki ne poskušajo zbežati pred delom, temveč, presenetljivo, pred užitkom? In sicer tako, da ga delegirajo na druge osebe, na živali ali na aparate? Mar uporabljajo snemalne naprave zato, da jim ne bi bilo treba gledati televizijskih serij? Si tiskajo besedila, ali pa si jih shranjujejo na trdi disk, da jim jih ne bi bilo treba brati? Nosijo športne copate, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati s športom? Imajo terenska vozila prav zato, da jim ne bi bilo treba voziti po terenu? In jim je ljubše, da se drugi ljudje smejijo, da jočejo ali da verjamejo v nekaj namesto njih; ali tudi, da so namesto njih drugi pijani kot Dioniz, razuzdani kot Mesalina, nedejavni kot Oblomov ali vulgarni kot ameriški predsednik? Zakaj svojih užitkov nočejo imeti zase? In zakaj jim je tako pomembno, če že nočejo užitkov zase, da jih nekdo drug užije zanje? –Robert Pfaller