Spomladi 1925 je Kocbek maturiral kot dijak prve generacije, ki je v Mariboru celotno gimnazijo absolvirala v slovenščini, se vpisal na mariborsko bogoslovje, a ga še pred koncem drugega akademskega leta zapustil. Čeprav je bil rojen in vzgojen v "bližini oltarja", je že od zadnjih gimnazijskih let v njem dihal ekstatični reformator. Svojo krščansko misel in sejeistično ustvarjalnost je v študentskih letih (1924 - 1930) povezoval z evropskim in slovenskim križarskim gibanjem, v zreli mladostni dobi (1931 - 1938) pa jo je vse močneje filozofsko povezoval s kraščanskim eksistenciaizmom in personalizmom.

Tretja in zadnja knjiga Zbranega dela Boža Voduška obsega pisateljevo duhovnoidejno in politično publicistiko ter jezikoslovne spise. Vodušek je kot član mladinskega križarskega gibanja sredi 20. let začel sodelovati z revijo Križ na gori; v njej je objavil več esejev in refleksij (Pismo, Poslanica, Etika in politična miselnost Slovencev), v katerih je zagovarjal načela krščanske etike, zavračal psihologijo, metafiziko in politiko sodobnega Slovenca ter napovedoval federalno samostojnost Slovenije v okvirih unitaristične Jugoslavije. V začetku 30. let je objavil še Poglavje o narodni vzgoji in dvodelno razpravo Mladinski problem, v katerih je obračunal s »političnim katolicizmom« in terjal ločitev Cerkve od politike, saj se je katoliški tabor postavil v službo Slovenske ljudske stranke in papeške poslanice Quadragessimo anno (1931). Od srede 30. let pa se je Vodušek začel resno ukvarjati z jezikoslovjem. Ključna je njegova razprava Za preureditev nazora o jeziku (1933), v kateri je izhajal iz de Saussurjeve strukturalistične delitve na jezikovni sistem in govor ter iz načel Praškega lingvističnega krožka.

Delo govori o poljsko-slovenskih prevodnih in širše književnih in kulturnih odnosih in ponuja samosvoj pogled na slovensko književnost, ki prihaja od zunaj. Obenem prinaša pomembno sintezo avtoričinega pristopa, v katerem se posrečeno združujeta izkušnja in vednost strokovnjakinje za literarno vedo in odprtost za različne smeri jezikoslovnega proučevanja besedil, vključno s kognitivnim jezikoslovjem. Iz razprav se izriše kompleksna panorama izmenjav med poljsko in slovensko književnostjo, pri katerih so glavni in v marsičem enakovredni akterji izbrani avtorji, ki se vpenjajo v čas od romantike do današnjih dni, in njihovi prevajalci. Skozi prevode se kažejo različne jezikovne senzibilnosti, intelektualni horizonti in interpretacijske usmeritve, hkrati pa tudi razkošje ubeseditvenega potenciala, značilno za situacije, v katerih se z izjemnimi literarnimi deli soočijo prevajalci, ki s svojim znanjem, izkustvom in pogosto drznostjo ustvarjajo in utrjujejo povezave med književnostmi in kulturami. Pričujoča knjiga nas kot svojevrsten vodnik popelje v te nove svetove.

Namen obravnave je predstaviti in opredeliti. katere besed(ic)e nastopajo v vlogah prostih morfemov, na katere polnopomenske besede se ti prosti morfemi navadno pomensko in skladenjsko navezujejo in kakšna in kolikšna je vloga prostih morfemov v slovenščini. Na vsa ta vprašanja vsaj do neke mere odgovarjajo obstoječi slovnični in slovarski priročniki, za prepoznavanje in razumevanje prostih morfemov pa je verjetno koristna ciljna obravnava, ki skuša čim bolj celovito zaobjeti pojav prostomorfemskosti v slovenščini. Namen te obravnave je tudi do neke mere usmeriti nadaljne slovnične in slovarske predstavitve prostih morfemov v čim bolj jasno prepoznavanje pojava prostomorfemskosti. Ta pojav namreč do neke mere rahlja meje leksemov in odločilno vpliva na pomenska in slovnična razmerja med leksemi, s tem pa sogradi in sooblikuje slovensko skladnjo.

Lepota dolenjske pokrajine, rodovitna ravnina, vinorodni griči in gozdnati hribi so stoletja dolgo privabljali cerkveno in posvetno gospodo, ki je krojila pestro zgodovino, domačemu življu pa z njo in ujmami povezane boljše in slabše čase. da zadnjih ni bilo malo, pričajo pretresljive socialne pripovedi, a kot blažitev trpljenja tudi številne anekdote in šaljive pripovedi, posebnost pa so morda tiste, ki izkazujejo zelo pretanjen občutek za jezik, za pomen in zven besed, s katerimi lahko zvito nadvladajo kogar koli. Prav to želi poudariti naslov knjige Naruobe prav, kajti nič ni nujno tako, kot je videti na prvi pogled.

Monografija Leksikalna sinonimija v Sinonimnem slovarju slovenskega jezika prinaša leksikografski pogled na razmerje med leksikalno sinonimijo, kot živi v variantnih ubeseditvah individualnih vsebin, in pomenskim jezikovnim opisom, kot ga omogoča prikaz sinonimov v slovarskem priročniku. Delo temelji na slovaropisnih izkušnjah, kot jih je omogočila izdelava Sinonimnega slovarja slovenskega jezika (2016), vsebinsko pa teži k prikazu splošnih slovaropisnih dejstev, udeleženih pri izdelavi sinonimnega slovarja kot tipa slovarskega priročnika.

Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov obravnava nastanek slovanskih geolektov hierarhične stopnje jezika iz njihovega skupnega jezikovnega prednika, praslovanščine (do ok. 800 n. š.) preko staroslovanskih geolektov (ok. 800–1000 n. š.). Pri modeliranju lingvogenez so za vsak slovanski jezik upoštevani njegovo staroslovansko izhodišče (enotno ali neenotno) in težnja v njegovem jezikovnem spreminjanju (divergentno ali konvergentno), določene so njegove definicijske lastnosti, ki so intepretirane kot inovacije oz. arhaizmi znotraj areala.

Peta knjiga Zbranega dela Zofke Kveder prinaša dramska besedila, zbrana v knjigi Ljubezen (1901, Tuje oči, Strti, Pri branjevki, Zimsko popoldne, Pravica do življenja in Ljubezen), enodejanki Pijanec (1905/1906) in Egoizem ter štiridejanko Amerikanci (1908). Postavitev dramatike Zofke Kveder ob dela njenih sodobnic razkrije, da so njena dela vpeta v tematsko mrežo fin de siècla in da jo z deli dramatičark iz drugih književnosti povezuje tudi način gradnje dejanja.