Današnja dokaj pogosta in različno interpretirana "ločitev Cerkve in države", ki je značilna za vsako sodobno urejeno družbo, se nam zdi samoumevna, a pot, ki je do te samoumevnosti pripeljala, ni tako jasna in preprosta, kot bi si lahko mislili. Za njo se namreč skriva dolgotrajen sociološko-zgodovinski proces, ki je v veliki meri oblikoval podobo evropskega Zahoda in ustvaril pomembno zapuščino, na kateri počiva velik del sodobne politične teorije.

Tema "ekklesia" je za takšno željo prav posebej nevarna - morda smo se je lotili prav zato. Pri bralcu, ki mu je vsaka oblika cerkvenosti tuja, lahko namreč že predpostavka kakršne koli vere v "Cerkev" brž prikliče občutke nečesa zamejenega, ozkega, ločenega, v njem lahko zbudi strah pred samoizolacijo "izvoljenih" in duhovnim napuhom. Upam, da bo ob branju zbornika premagal te predsodke in videl, da nam gre prav za problematizacijo "po sebi razumljivih mej" in da po svojih močeh hočemo misliti prav širino in odprtost, ne da bi pri tem pozabili na svoja najlastnejša duhovna izkustva.

Anarhije in krščanstva ne smemo enačiti. Nočem privzeti teorije o več poteh do "istega cilja", ki je bila nekdaj obrazec za opravičevanje pečanja kristjanov s stalinizmom. Hotel sem samo izraziti, da gre za neko splošno usmeritev, ki nam je skupna in povsem jasna. To pomeni, da vendarle bojujemo isti boj znotraj perspektive. Brez kakršne koli zmede ali inluzije. In že dejstvo, da se soočamo z istimi nasprotniki in z istimi nevarnostmi ni majhna stvar.

Po drugi svetovni vojni je bil Veyne krajši čas član Komunistične partije Francije, a čeprav je iz nje izstopil, je vse življenje ostal politično opredeljen intelektualec. O tem priča tudi njegova knjiga Kako je naš svet postal krščanski, v kateri se je ogradil od predpostavk o krščanskih koreninah današnje Evrope. V osnovi zgodovinsko delo je zaradi tematike seveda provokativno in polemično, včasih celo aktualistično, vendar vseskozi tolerantno in spoštljivo. Ta dvojnost ne izvira iz omahljivosti, pač pa iz dolge demokratične tradicije. Francoski intelektualec, ki nekaj da nase, nikdar ne podcenjuje svojih nasprotnikov; za spoštovanje do njih ima namreč dobre razloge.

Ob redni uporabi sugestij se bo tvoje življenje popolnoma spremenilo. Vse, kar je bilo doslej negativnega, vse kar te je doslej bremenilo in težilo, kar ti je povzročalo nelagodje, strah, jezo, obup, žalost in nesrečo, bo izginilo za vedno.

Začelo se je z odkrivanjem same sebe, ko sem razmišljala, kako bi izboljšala sebe, kako bi izražala svoje občutke na način, da ne bi prizadela in zadala bolečine drugim.

Začelo se je z željo, otroško željo, s pisanjem pesmi v otroštvu.

Začelo se je s sanjami o tem, kaj bom, ko bom velika. In zdaj se nadaljuje. Grem po poti, usodi naproti, k ciljem in proti mojim uresničitvam.

"Blagrujem tvojo odločitev." Tako začenja Paladij, menih, puščavnik, škof in pisatelj, svoje pismo prijatelju Lavzu. Lavz je bil veliki komornik, nekakšen osebni tajnik Teodozija II vsaj do leta 420 do leta 422 in morda še v letih 431 in 436; bil je evnuh.

Besedilo Konstantinove darovnice je po vsej verjetnosti nastalo v drugi polovici VIII. stoletja, kmalu zatem pa ga že zasledimo v Psevdo-izidorskih dekretalih, zbirki papeških odlokov, katerih naloga je bila predvsem pravno formalna utemeljitev prvenstva Cerkve oziroma njena romanizacija. Čeprav ti odloki, kot trdijo katoliški zgodovinarji, niso razglašali nič novega in so se opirali na resnične dogodke ter verodostojne zapise, pa vseeno ne moremo spregledati dejstva, da približno tretjina tam zbranih listin, podobno kot Darovnica, ni bila pristna.

Salomonovi psalmi so judovsko besedilo, ki je po vsej verjetnosti nastalo v I. st. pr. Kr. Gre za zbirko osemnajstih apokrifnih psalmov, ki se vsebinsko in slogovno naslanjajo na kanonični psalter in druge starozavezne knjige. Izvirno so bili napisani v hebrejščini, ohranili pa so se le v grškem in sirskem prevodu.

Sudanska misija 1848-1858 je publikacija istoimenske razstave iz Slovenskega etnografskega muzeja. Predmeti z razstave sodijo med najstarejše afriške zbirke predmetov nilotskih ljudstev v Evropi. Zbral jih je slovenski misijonar Ignacij Knoblehar in jih leta 1850 pripeljal v Ljubljano.