V 21. stoletju bi moralo slabi obveščenosti in zbeganosti naposled odklenkati. V preteklosti so ljudi vodila trdna pravila. Dokler so se ravnali po njih in se poročili, še preden so imeli spolne odnose, niso mogli prehudo zabloditi, četudi človeške spolnosti niso posebej dobro razumeli.

Michel Foucault se je rodil leta 1926 v Poitiersu. Študiral je filozofijo in psihologijo ter postal eden najvidnejših mislecev druge polovice 20. stoletja. S pomočjo zgodovine se je posvečal predvsem vprašanjem moči, oblasti, nadzorovanja, kaznovanja, norosti in seksualnosti.

Ovidij je svoj erotodidaktični priročnik Umetnost ljubezni (Ars amatoria) spesnil po zgledu govorniških priročnikov in poučnih aleksandrinskih pesnitev o kmetovanju, lovu, čebelarstvu ... Zbirko nasvetov, kako osvojiti žensko in kako ohraniti njeno ljubezen, je najprej spesnil v dveh knjigah, namenjenih moškim, ki jima je pozneje, da bi zapolnil perečo vrzel, dodal še tretjo, z nasveti, namenjenimi ženskam.
Ovidij ne daje le napotkov, kako osvojiti osebo, po kateri človek hrepeni, ampak bralca pouči tudi o tem, kako ljubezen ohraniti. Pesnitev sicer ne opeva globokega, občutenega ljubezenskega koprnenja; čustva so zgolj površinska, a kultivirana. Povsem banalne praktične nasvete, od skrbi za telesno nego do spretnega osvajanja in prikrivanja čustev, pesnik podkrepi s pisano paleto mitoloških motivov in reminiscenc, ki pa jih ne niza zgolj kot dokaze svoje učenosti ali pesniške modne dodatke, ampak z njimi, kot kak izurjen odvetnik s precedenčnimi primeri, spretno argumentira svoje trditve in jih postavlja kot zgled ali svarilo, če kdo ne bi upošteval njegovih naukov.
Umetnost ljubezni pa ni le neizčrpen vir antičnih mitoloških motivov, zgodovinskih utrinkov in dragocenih antropoloških podatkov. Ovidij je bil tudi pronicljiv poznavalec človeških značajev, pa četudi na lahkotno ironični ravni. Človeškega načina razmišljanja o ljubezni ne poenostavlja zgolj na »moški« in »ženski« vzorec, ampak ga diferencira tako po različnih karakternih lastnostih kakor po posameznih generacijskih obdobjih.

Ljubezen traja tri leta (L’amour dure trois ans, 1997, v slovenskem prevodu prvič leta 2006) je obenem zgodba, razmislek in izpoved tridesetletnika, ki se po prešuštvu in ločitvi znajde – ali bolje: čisto izgubi – v vrtincu negotovosti. Maske padejo: pripovedovalec brezobzirno razgali svoje ljubezenske izkušnje, s tem pa tudi klišeje in zagate sodobne družbe. Toda za duhovitim prikazom ogoljene resničnosti se skriva pravi hrepenenjski junak. Sočen jezik, različni slogi in razkrojena romaneskna oblika odsevajo stanje njegove duše. Na pripovedno osnovo se ob vsakovrstnih aluzijah iz visoke in nizke kulture vežejo duhoviti premisleki in aforizmi, h katerim se nesrečnik zateka v hrepenenju po stalnosti.

Votel kamen, po svojem temeljnem žanru ljubezenski roman, je dramatična zgodba zakoncev v zgodnjih srednjih letih, arhitekta in umetnostne zgodovinarke, ki pristaneta v novinarstvu. Njemu razpuščeni etični principi v delu slovenskega tiska omogočijo, da objavi psihiatrične izvide vidnega politika. Odnosi med novinarskim parom, politikom, psihiatrom in njegovo družino se po tem dejanju usodno zapletejo in pripeljejo do smrti enega junakov romana. V nadaljevanju sta v ospredju odgovornost in kesanje, obenem pa se s tehniko suspenza razrešuje vprašanje krivde. Avtor je pri odslikavanju družbenega ozadja romana ironičen in kritičen, pa tudi humoren in slikovit ter aktualističen, čeprav niti v enem detajlu ne namigne na kakšno resnično osebo ali dogodek iz slovenske sedanjosti. V svoji globlji plasti je roman moraliteta o zbliževanju in oddaljevanju mladega para, ki se ne ustavlja pri opisovanju intimitet in samotnih stisk pri iskanju končnega cilja, ljubezni.

Annie Brière je študentka kreativnega pisanja. Pisanje ji gre tako dobro, da njen mentor pošlje roman na založbo Duffroy. To ji spremeni življenje. Poleg prve objave na založbi najde tudi ljubezen. Zaljubi se v lektorja, ta pa je, kot izve pozneje, poročen in ima otroka. V nezvestobo in laži, ki jih je doslej lahko opazovala pri bližnjih, je zdaj vpletena sama. Njeni načrti zastanejo, pisanje drugega romana in podiplomski študij jo že nekaj časa čakata in kljub silnosti ljubezni se pojavi vprašanje, kako dolgo se bo lahko takšno življenje nadaljevalo. Scrapbook je roman, v katerem je pestro tako dogajanje kot način podajanja pripovedi. Anniejina doživetja in razmišljanja večinoma spoznavamo iz njene pripovedi, zanimiv vpogled v njeno življenje pa nudijo tudi elektronska pisma, ki sestavljajo del romana in prispevajo k njegovi posebni svežini in lahkotnosti.

Emma živi na svoji kmetiji, kot bi življenje obstalo. Tako kot njeni starši in stari starši pred njo vzreja prašiče in sama poskrbi za vse – za hranjenje živali in njihov zakol. Živali so njena edina družina, zato jim omogoča kar se da lepo življenje in milo smrt. Ker ji grozi izguba kmetije, si obupno želi denar. In moškega.
Oboje ji neke noči prileti na dvorišče.

Moški je Max, ki ga je med begom z ukradenim denarjem v ukradenem avtomobilu zaneslo s ceste. Ni kakšen velik zločinec, ampak na smrt bolni prodajalec avtomobilov, ki si želi zadnje dni svojega samotnega življenja preživeti tam, kjer je bil nazadnje srečen, v Mehiki. Bo za to zadostovala Emmina kmetija?

Takšen je začetek nenavadne in presunljive zgodbe, ki govori o življenju in smrti, predvsem pa o ljubezni. Med tragikomičnimi zapleti, ki do konca vzdržujejo napetost, se povežeta življenji dveh osamljenih ljudi, ki kot vsi iščeta srečo.

Preden se znoči je zadnje besedilo, ki ga je Reinaldo Arenas napisal pred smrtjo. Besedilo je zato močno zaznamovano s soočanjem s prihajajočo smrtjo, osredišča pa se okoli politične represije, ki jo je avtor kot homoseksualec in »kontrarevolucionar« doživljal na Kubi med Castrovo revolucijo, pa tudi po tistem, ko je živel v izgnanstvu v ZDA. Gre za preplet popisovanja družbene stvarnosti in leposlovja, ki temelji na resničnih dogodkih; besedilo je eno najganljivejših pričevanj o grozotah kubanskega režima in uporništvu, osebnem in generacijskem. V njem zelo neposredno sledimo avtorjevemu življenju od otroštva na revnem kubanskem podeželju pa vse do smrti v New Yorku, kjer je 7. decembra leta 1990 naredil samomor.

Knjiga je dosledno pisana skozi oči moškega, zato se ne ukvarja z vzajemnostjo. Je enostranska. Ne ukvarja se s podobnostjo mehanizmov in dogodkov med spoloma, ker pisec verjame, da jih ni. Na tej neenakosti namreč temelji njegovo razmišljanje o ekonomiji seksa. Na načelu nekakšne neenakosti med sposobnimi in manj sposobnimi, med revnimi in bogatimi, sloni tudi splošna ekonomija, zato je pisec poskušal prenesti ta vzorec tudi v igro med moškim in žensko ter poskušal poiskati njene pozitivne ekonomske učinke.

Knjiga obravnava položaje, situacije in težave, na katere geji naletijo v različnih trenutkih in obdobjih svojega življenja, ter odgovori na vprašanja, ki neizbežno doletijo vsakogar. Pri tem sta avtorja ves čas na bralčevi strani ter se humorno in klepetavo gibata od zgodovine gejevskega gibanja do osebnih zagat, od alkohola in drog do fetišev, od spolnosti do svetovnega spleta. Gejevskega življenja se lotita celovito in iz različnih perspektiv, pri čemer zagovarjata vsakršne radosti, ki jih spremlja odgovorno vedenje. Na kratko rečeno, gre za enciklopedični od A do Ž gejevskega življenja.