Nace Bizilj je eden od najbolj prepoznavnih slovenskih fotoreporterjev 20. stoletja. Izučen za fotografa je pri osemnajstih letih fotografiral Leonida Brežnjeva pri Cekinovem gradu v Ljubljani, pri štiriindvajsetih Josipa Broza – Tita na Dolenjskem. Svojo poklicno pot je leta 1962 začel v uglednem podjetju Foto Slovenija in jo leta 1968 nadaljeval v časopisni hiši Dnevnik. Kot fotoreporter in dolgoletni urednik fotografije je štirideset let vizualiziral osebe, prostor in čas, od elit do malega človeka, od politike do športa in kulture, od zgodovinsko ključnih dejanj do dogodkov z obrobja zgodovine. Leta 2003 se je z upokojitvijo poslovil od neizprosnega tempa dnevnega kreiranja novinarske fotografije in si nekaj let pozneje omislil novega. Leta 2010 je namreč Muzeju novejše zgodovine Slovenije podaril celotni opus s 300.000 črno-belimi in barvnimi negativi fotografij in se posvetil urejanju dokumentacije nacionalno pomembne fotografske dediščine.

Knjiga Razumeti fotografijo je zbirka esejev o fotografiji iz obširnega in pronicljivega opusa pisatelja in kritika Johna Bergerja. Pomembni uvidi v naravo fotografije in izrazita avtorska oblika zapisa sta samo dve najočitnejši odliki knjige. Urednik knjige Geoff Dyer je izbral dvajset najpomembnejših Bergerjevih esejev o fotografiji nastalih med leti 1968 in 2005. Izbor se pne vse od teoretskih zapisov k razstavam do eksperimentalnih teoretskih besedil in vključuje Bergerjeve daljše in v mnogočem že klasične teoretske eseje (kot je npr. esej »Rabe fotografije«), krajše zapise ter tudi intervjuje z njim. V esejih se Berger s pisateljsko žilico in kritiško pronicljivim teoretskim očesom loteva del klasičnih fotografov kot so Paul Strand, W. Eugene Smith, André Kertész in Henri Cartier-Bresson ter tudi sodobnih fotografov kot sta npr. Marc Trivier in Ahlam Shibli. Poleg fotografije v polju umetnosti se Berger v esejih ukvarja s politiko reprezentacije in z vlogo fotografije v sodobni družbi. Knjigo dobro dopolnjuje spremna beseda Geoffa Dyerja, čigar knjiga The Ongoing Moment se že primerja in uvršča med »nove« klasične tekste o fotografiji.

“Ko sem imel deset let, sem se opekel z bencinom. Opekline so bile tako hude, da sem komaj preživel. Bilo je izjemno težko, a šele, ko sem postal oče, sem spoznal, da je moralo biti mojim staršem še mnogo huje! Spoznal sem, da je strah pred izgubo otroka mnogo hujši od strahu pred lastim koncem. Z ženo sva se po 21 letih razšla in te podobe govorijo o izgubi in oddaljenosti. Te podobe govorijo o navezanosti. Te podobe govorijo o fotografiji kot mostu. Te podobe ustvarjajo preteklost. Te podobe govorijo o radostih in bolečinah biti oče”, pravi avtor o svoji novi fotografski seriji, ki je predstavljena v knjigi.

272 fotografij v črno-beli barvi z nekaj izjemami // posnetih na 45 festivalih in krajih // v 14 različnih državah // na 4 različnih celinah // oblikovanje knjige: Marek Wajda