Ne da bi se človek zahodnega sveta tega sploh zavedal, je leta 1888 v ZDA postavil Washingtonov spomenik (obelisk), visok 169 m, posvečen človeku. S tem se je stolnica Sv. Petra morala umakniti prihodu novega človeka, nadčloveka. Vendar se že naslednje leto (1889) v Parizu postavi Eifflov stolp, visok 324 metrov. Spomenik, posvečen industriji in tehnologiji, odvzame primat Bogu in človeku. Devetnajsto stoletje s tem postavi zgodovinsko premiso razvoja sodobnega Leviatana, ki v sebi združi pot Boga, človeka in tehnologije. Knjiga Germanska pot na Golgoto sledi prav tej zgodovinski poti, pri čemer se osredotoča na nemški svet, znotraj katerega gradi povsem novo hipotezo. Geslo knjige »Razkol v menihu, smrt v filozofu, vstajenje v papežu« sledi trem nemškim glasnikom: Dvomu – Smrti – Vstajenju. Tako podobno križevi poti Jezusa Kristusa. Izvirna misel, da je nemški narod glasnik zahodnega sveta, ki mu je dana vloga, da z vojaško zmago prežene staroverce iz zahodnorimskega cesarstva, da z Martinom Lutrom oznani začetek dvoma (relativizem), s F. W. Nietzschejem smrt Boga in z zaslužnim papežem Benediktom XVI. vstajenje vere, je provokativna. Še več, tako vernik, agnostik kot ateist bodo slej kot prej pri prebiranju te knjige prišli do besedila, ki bo zanje vprašljivo. Vendar knjiga sledi le poti resnice in notranjega prepričanja, da je kritična miselnost edina pot do večnega iskanja odgovora na Pilatovo vprašanje: »Kaj je to resnica?«