"Nežni poskusi medsebojnega razumevanja očitno živijo dalje. Bivajo izven glavnih teoretskih in pedagoških razprav in se prilagajajo svetu, ki se spreminja. Bivajo tam, kjer jih ljudje najbolj rabimo, v neposrednih medsebojnih odnosih. To ne pomeni izven institucij. Nasprotno, ravno ti subtilni poskusi »prevajanja« in povezovanja osebnih izkušenj vdihujejo organiziranim oblikam druženj človeško dimenzijo. Zgodba o Metulju nam poleg vseh posameznih zgodb pripoveduje tudi o občutljivosti, ki je zaznala, kje je danes tako zelo potrebna - v odnosih med generacijami. Zgodba o Metulju je še en svetlikajoči se kristalček, ki odseva človeško dobroto." [dr. Sašo Gazdić, Vodja Službe za kulturne raznolikosti in človekove pravice na Ministrstvu za kulturo]

"Zame je Zgodba o Metulju zgodba mojega doživljanja tega, kar počnemo, zgodba barv in oblik, ki so se porajale v meni, ko smo se lotili Štefkinega projekta. Črke in besede govorijo z mojo pomočjo. Vdihnila sem jim življenje z risanjem rok, nog, nosov, ust, oči. Ko sem jim – črkam namreč – dodala barvita oblačila in izraz, so začele pripovedovati, kako uživamo v dejavnostih, ki nam jih nudi druženje v Metulju. Včasih imam občutek, da bi črke kar poletele s plakatov in zaplesale. Vsakokrat, ko sem v prostoru, kjer so plakati, mi pogled odkrije kaj novega. In ta odkritja mi povedo kaj zanimivega o osebi, ki je to narisala. Zato se bolje poznamo, smo si bliže, smo bolj živi, resnični." [Marjetka Resnik]