Roman Dezorientalka avtorice Négar Djavadi se kaže kot epska freska Irana in njegove zgodovine ter iz pozabe priklicuje epizode, ki z več vidikov rahljajo omejujočo podobo Irana, kakršno v zadnjih desetletjih utrjujejo mediji. Prinaša povzetek tega, kakšno je bilo politično, družbeno in intelektualno življenje Irana v zadnjih šestdesetih letih in tako na ogled postavlja angažirane iranske laične in demokratične kroge, prek katerih se ta desetletja razkrivajo kot kronika ukradenih upov, v precejšnji meri tudi po zaslugi vmešavanja zahodnih sil.

Roman z obširnimi opombami pod črto komentira opisane politične dogodke in mimogrede rehabilitira pozabljene junake obdobja, v katerem bi bila možna tudi demokratizacija. Beremo ga lahko kot natančen in večplasten psihogram iranskega 20. stoletja, ki zajema tako fevdalno življenje v odmaknjenih pokrajinah kot urbano intelektualno, politično in revolucionarno vrenje v sedemdesetih letih, izteče pa se v neizogibnost izgnanstva, v katero je bilo v preteklosti in sedanjosti prisiljenih toliko Irancev. Skozi družinsko zgodbo pripovedovalke je roman tudi zgodba o dolgem in kaotičnem osvobajanju štirih generacij žensk, osvajanju samostojnega statusa v vzhodnjaški deželi, v kateri ima skupnost prednost pred posameznikom, ter nazadnje tudi zgodba o možnosti, da pripovedovalka svobodno živi svojo dvoumno seksualnost, možnosti, ki jo lahko uresniči šele na Zahodu. Kjer pa se sooči z drugačnimi in zelo aktualnimi vprašanji, namreč vprašanjem pravice do oploditve z biomedicinsko pomočjo za istospolno usmerjene osebe. Roman nas s spretno montažo fikcije in dejstev, mešanjem vzhodnjaških in zahodnjaških pasusov v zelo orientalskem načinu pripovedovanja zgodb s številnimi digresijami, sooči z množico odločilnih vprašanj o politični, osebni, spolni svobodi, vprašanj o izgnanstvu in integraciji, ki so temeljna vprašanja naših sedanjih družb.