Bertolt Brecht je igro napisal leta 1930, ko je izbruhnila velika ekonomska kriza (t. i. great depression, ki se začne v ZDA z zlomom borze na »črni torek«, 29. oktobra 1929). Tedaj se je ukvarjal s študijem politične ekonomije; zlasti ga je zanimalo, kako delujeta borza in cirkulacija kapitala. Na primeru severnoameriške mesnopredelovalne industrije je pokazal, kako investitorji špekulirajo, namenoma ustvarjajo presežek ali pomanjkanje, s čimer vplivajo na gibanje cen surovin in izdelkov, na spodbujanje ali zaviranje produkcije, s tem pa tudi na ceno delovne sile in stopnjo brezposelnosti. Druga pomembna razsežnost komada je, da v to tržno klanje raznih investitorjev in mešetarjev Brecht vpelje tudi cerkev, ki jo reprezentira Ivana, voditeljica verske sekte in njegova različica motiva Device Orleanske. Brechtova Ivana se postavi v posredniško vlogo med kapitalisti in delavci z namenom, da bi prišlo do ponovnega zagona investicijskega ciklusa, ki edini lahko (vsaj začasno) potegne kapitalistični voz iz blata. Hkrati pa cerkev sodeluje v cirkulaciji kapitala, saj ji največji kapitalist v panogi namenja del dobička.

Že na prvi pogled najdemo veliko podobnosti z današnjo situacijo, ko se še vedno izmotavamo iz krize, ki je bila posledica nezavarovanih kreditov, nepremičninskih balonov, v Sloveniji tudi s sodelovanjem cerkvenih krogov pri finančnih špekulacijah. Sveto Ivano Klavniško je Brecht objavil že leta 1931, a krstna uprizoritev, ki je bila leta 1959 v Hamburgu, je prišla prepozno, da bi si jo lahko ogledal (umrl je leta 1956 v Berlinu). Od takrat je Ivana redno na repertoarjih svetovnih gledališč, med bolj znanimi je predstava iz leta 1970/1971, ki jo je režiral Giorgio Strehler v Piccolo Teatro di Milano. Od leta 2008, ko je izbruhnila ekonomska kriza, jo uprizarja čedalje več gledališč, zlasti nemških.

Z objavo Brechtove drame in Brechtovih »Opomb k ,Sveti Ivani Klavniški'« v sijajnem prevodu Mojce Kranjc ter s temeljito spremno študijo slovenskega brechtologa Alda Milohnića smo želeli zapolnili vrzel v korpusu slovenskih prevodov tega klasika evropske dramatike in gledališča 20. stoletja, tudi v upanju, da bi s tem morda spodbudili njeno krstno uprizoritev v slovenskem jeziku.