Vili Ravnjak je v spremni besedi zapisal, da knjiga »predstavlja znanstveno temeljit, študijsko multidisciplinaren pregled najstarejše zgodovine in antropologije gledališke umetnosti, je pa tudi prikaz stanja v modernem oziroma sodobnem svetovnem in slovenskem obrednem gledališču. /…/ Način razmišljanja Romane Ercegović odlikuje nekonvencionalen miselni pristop. Njeno pisanje kaže, da gre za tankočutno umetnico ter pronicljivo in neobremenjeno intelektualko. Kot pove sama na začetku knjige, je proučevanje zgodovine zanjo 'smiselno le, če prinaša globlje razumevanje, ki preobraža neravnovesja preteklosti in daje navdih za sedanjost'. /…/ Ercegovićeva v nasprotju s prevladujočimi patriarhalnimi zgodovinskimi in teatrološkimi koncepti ter paradigmami vnaša v te razprave svežino in neobičajno provokativnost, saj razmišlja zunaj patriarhalnih miselnih struktur; njene argumentacije temeljijo na drugačnem (žensko subtilnem) doživljanju in razumevanju stvarnosti. V njenem delu je prisoten duh, ki je bil stoletja in tisočletja izrinjen iz evropske zavesti. Gre za matriarhalni civilizacijski princip, ki ga podrobno razčlenjuje preko religijske in umetniške (gledališke) prakse elevzinskega misterija.«