V oko kamere ujeti črno-beli "portreti" fužinarske obdelave železa in jekla na podobah Tihomirja Pinterja prinašajo nostalgične utrinke iz šestdesetih in sedemdesetih let preteklega stoletja, ki so danes le še spomin, a kljub temu resnični, v poetično kopreno mojstrskega kadriranja odeti odsev minulega, včerajšnjega sveta. Sugestivne podobe, zaslepljene s svetlobo razžarjenih peči in stopljene v tekočo jekleno magmo, se kot čudovito ekspresivni prividi dvigajo iz zgodbe večstoletnega utripanja življenja v tradicionalnih industrijskih bazenih, ki nepreklicno ugaša in se staplja z novimi oblikami postmodernega občutja sodobnega časa, v katerem je zven težkih kovaških kladiv utišan in manj neusmiljen. Dobo mehanske reprodukcije je zamenjala doba elektronske simulacije.

Fotografija, ki se je sredi 19. stoletja pojavila kot proizvod porajajoče se industrijske družbe in je služila kot prispodoba entuziazma in optimizma industrijskega zagona, se je spremenila v orodje neoprijemljive, ponarejene virtualne stvarnosti, pri kateri ne zmoremo razločiti resnično od namišljenega. Podobe iz srebrnih zrnc na uničIjivem fotografskem papirju so relikt preteklosti, fosilni ostanek zaostalega časa in "mnemonični" sprožilec vizualne izkušnje, ki je v vsakdanjem življenju današnjega trenutka ni več mogoče podoživeti. Klasična fotografija je promovirala interes industrije, glorificirala je stroje in mehanizacijo dela, še več: fotografija sama na sebi kot mehanično izdelana in reproducirana podoba je bila metafora industrijskega procesa, s sodobno digitalizacijo vizualnih sporočil, ko se zabrisujejo meje med privzdignjenostjo auratično ožarjenega umetniškega izraza in trivialnostjo marketinško eksploatirane podobe, pa je postala artefakt, domala muzejski predmet, saj ga po tehnični plati obvladujejo le še redki mojstri žlahtne obrti, ki je bolj kot katerikoli drugi medij osmislila modernizem in njegove kreativne postopke, da bi jo postmoderni čas razkrojil v hladnem žarenju katodne cevi.