najdi:

 
Oddelki
CD, DVD, LP
214
Dramske igre
7
Družboslovje & Humanistika
476
Duhovnost, Ezoterika, Osebna rast
145
Energetika
3
Glasba
141
Gospodarstvo
16
Humor
2
Katalogi razstav
121
Knjiga za darilo
37
Knjige po znižanih cenah
15
Knjige za otroke in mladino
318
Koledarji
1
Komunikacija
9
Kriminologija
2
Leposlovje, književnost
395
Management in posel
9
Moda
1
Monografija
82
Naravoslovje
75
Obramboslovje
1
Otroške slikanice po 5 in 6 eur
12
Priročniki
422
Računalništvo & Informatika, Internet
54
Revije
179
Satira, humoreska
12
Slikanice, pobarvanke
90
Slikarstvo
15
Teologija
22
UČBENIKI
28
Umetnosti, Zabava, Šport
212
Uporabne vede, Medicina, Tehnologija
51
Zborniki
35
 Založbe
 Avtorji
 
knjiga: Bog kot zabloda
Bog kot zabloda / Richard Dawkins / Prevod: Maja Novak
[ v košarico | več iz oddelka | vse knjige te založbe ]
dobavni rok (1 - 3 dni)
Bog kot zabloda je temeljito argumentirana razprava o mestu in veljavi religij v človeški družbi, tako v preteklih dobah kakor tudi v našem času. Čeprav je argumentacija v precejšnjem delu usmerjena v izpodbijanje kreacionističnih zablod, značilnih za ameriško okolje, je kot metoda zanimiva tudi za evropske in slovenske bralce. Avtor do korenin pretrese pojme religij, dobrote, morale, zla, duha in še mnoge druge ter jih presvetli z biologistično lučjo, kar daje precej natančen rentgenski posnetek teh pojmov, dobljen skozi optiko modernega naravoslovja. Tudi tistim, ki so knjigo Bog kot zabloda že brali, utegne ponovna potopitev v to mojstrovino duhovno-znanstvene misli pripraviti prvovrstno presenečenje!

Preberite odlomek:

Spregovoriti želim o svojih osebnih pogledih na darvinistični pomen religije kot dejavnika preživetja. Spadam v čedalje številnejšo skupino biologov, ki v religiji vidijo stranski produkt nečesa drugega. Splošneje rečeno, menim celo, da bi morali tisti, ki razmišljamo o darvinističnem pomenu česarkoli že, več pozornosti namenjati prav raznim ›stranskim produktom‹. Kadar se sprašujemo o koristnosti tega ali onega pojava za preživetje, si morda postavljamo napačno vprašanje. Morda bi nam pomagalo, ko bi ga zasukali drugače. Morda pojav, s katerim se ukvarjamo (v našem primeru je to religija), z vidika preživetja sam po sebi nima neposrednega pomena, vendar je stranski produkt nečesa drugega, kar ga pa ima. Menim, da bi bilo dobro, če zamisel o stranskem produktu uvedem z analogijo s svojega področja raziskovanja živalskega vedênja. Vešče usodno privlači plamen sveče in zdi se, da to ni naključje. Na vso moč se trudijo, da bi iz sebe napravile žgalno daritev. Táko obliko vedênja bi lahko krstili za ›samouničujočo‹ in se, potem ko bi ji nadeli tako izzivalno ime, spraševali, kako neki je mogoče, da ji je naravno odbiranje dalo prednost pred drugimi. Povedati hočem naslednje: preden vsaj poskusimo najti razumen odgovor na tako vprašanje, ga je treba preoblikovati. Tu ne gre za samomor. Navidezni samomor je zgolj nepričakovan stranski učinek ali stranski produkt nečesa drugega. Toda … česa? No, tole je ena od možnosti, ki bo za potrebe te debate bržkone zadostovala. Umetna svetloba se je na ozadju noči pojavila šele pred kratkim. Še nedavno tega so bili ponoči edini viri svetlobe Luna in zvezde. S stališča klasične optike so ti neskončno oddaljeni, zato so njihovi žarki vzporedni. Torej jih je mogoče uporabljati kot kompas. O žuželkah je znano, da uporabljajo nebesna telesa, kot sta Sonce in Luna, za to, da nezmotljivo krmarijo v ravni črti, po istem kompasu, le da v obratni smeri, pa posežejo tudi pozneje, ko se z roparskega pohoda vračajo domov. Živčevje žuželk se izvrstno obnese pri izračunavanju približkov te vrste: »Leti tako, da ti bo luč svetila v oči pod kotom, ki meri trideset stopinj.« Ker imajo žuželke sestavljene oči iz številnih cevastih očesc, ki se kakor ježeve bodice širijo navzven iz središča očesa, je za tako krmiljenje v praksi morebiti dovolj, da sprejemajo svetlobo z enim samim očescem ali omatidijem. Ampak tak svetlobni kompas deluje samo pod pogojem, da je nebesni vir svetlobe neskončno daleč. Če ni, njegovi žarki niso vzporedni, temveč se širijo iz gorišča kakor napere pri kolesu. Živčevje, ki bi se tako kot na neskončno oddaljeno Luno zanašalo na približno ocenjeni kot tridesetih stopinj (ali na katerikoli drug ostri kot) med žuželko in svečo, bi veščo prej ali slej po spirali pripeljalo v plamen. Če želite, si lahko to narišete sami, pri tem pa boste ob kateremkoli ostrem kotu, kakršen je na primer kot trideset stopinj, dobili elegantno logaritemsko spiralo, ki se bo zaključila s svečo. Čeprav je v danem primeru pogubno, je za vešče izračunavanje približkov v povprečju še vedno koristno, saj svečo zagledajo mnogo manjkrat kakor Luno. Sto in sto vešč, ki neslišno in učinkovito pilotirajo ob pomoči Lune, svetle zvezde ali celo žarenja nad oddaljenim mestom, pač ne opazimo; pozornost nam pritegnejo le tiste, ki se opotečejo v plamen, zato si postavimo napačno vprašanje: zakaj se vešče odločajo za samomor? Namesto tega bi se morali vprašati, zakaj imajo živčevje, ki jim kaže pravo pot tako, da nenehno ohranjajo isti kot med sabo in svetlobnimi žarki; to taktiko opazimo samo takrat, kadar spodleti. Če vprašanje preoblikujemo, pa skrivnosti ni več. O samomoru nikoli ni bilo govora. Opraviti imamo z neposrečenim stranskim produktom sicer učinkovitega kompasa. Zdaj pa prenesimo to lekcijo o stranskem produktu na človeško vedênje. Številni ljudje – v nekaterih delih sveta kar sto odstotkov prebivalstva – gojijo verska prepričanja, ki očitno nasprotujejo dokazljivim znanstvenim dejstvom, pa tudi religioznim prepričanjem, ki jim sledijo drugi ljudje. Ne le da se jih oklepajo s strastno gotovostjo, temveč dragim dejavnostim, ki jih zahtevajo, posvečajo ogromno časa in sredstev. Zanje umirajo ali ubijajo. Temu se čudimo, tako kot smo se čudili ›samouničujočemu‹ vedênju vešč. Zbegani se sprašujemo, zakaj je tako. Vendar naj ponovim, da si morda postavljamo napačno vprašanje. Religiozno vedênje je morda ponesrečen, obžalovanja vreden stranski produkt globlje zakoreninjenega psihološkega nagnjenja, ki bi utegnilo biti v drugačnih razmerah koristno – ali pa je nekoč bilo. S tega vidika lahko trdimo, da nagnjenje, ki ga je narava izbrala pri naših prednikih, ni bilo religija per se; koristilo je nečemu drugemu, zdaj pa se zgolj naključno izraža kot religiozno vedênje. To bomo lahko razumeli šele tedaj, ko ga bomo preimenovali. * Fundamentalisti vedo, da imajo prav, ker so resnico prebrali v sveti knjigi in ker se vnaprej zavedajo, da jih nič ne bo premaknilo z mesta. Resnica svete knjige je aksiom, ne končni rezultat razumskega procesa. Knjiga je resnična, in če se zdi, da ji dokazi nasprotujejo, je treba zavreči dokaze, ne knjigo. Nasprotno jaz kot znanstvenik verjamem v tisto, v kar verjamem (na primer v evolucijo), ne zato, ker bi prebral sveto knjigo, temveč zato, ker sem preučil dokaze. Tu imamo resnično opraviti z nečim povsem drugim. Knjigam o evoluciji ne verjamemo zato, ker so svete. Verjamemo jim, ker nam kažejo neznansko količino medsebojno podpirajočih se dokazov, ki jih načelno lahko sam preveri vsak bralec. Kadar znanstvena knjiga vsebuje napake, jih bo ta ali oni prej ali slej odkril in že v naslednji knjigi bodo popravljene. Hecno, ampak pri svetih knjigah se to ne dogaja. Filozofi, zlasti tisti s pičlim filozofskim znanjem, še posebej pa tisti, ki jih je okužil ›kulturni relativizem‹, bodo po svoji nadležni navadi zdaj morda spet skušali speljati razpravo v napačne vode: znanstvenikova vera v dokaze naj bi bila sama po sebi fundamentalistična. S takimi trditvami sem že opravil drugje, zato bom na tem mestu le kratko povzel: vsi vse svoje življenje verjamemo dokazom, ne glede na to, kaj trdimo, kadar si nataknemo filozofski klobuk. Če bi me obtožili umora in bi me javni tožilec strogo pobaral, ali drži, da sem bil v noči zločina resnično v Chicagu, se ne bi mogel izmazati s filozofskim slepomišenjem: »To je odvisno od tega, kaj razumete pod besedo ›resnično‹.« Niti se ne bi mogel sklicevati na antropološko relativistično trditev: »Glejte, v Chicagu sem bil samo v vašem zahodnjaškem znanstvenem smislu; mi Bongolezijci pa imamo o pojmu v povsem drugačno predstavo, po kateri ste lahko resnično v tem ali onem kraju samo pod pogojem, da ste maziljen plemenski starešina, ki ima pravico njuhati posušena kozja moda.« Morda smo znanstveniki res fundamentalisti, kadar je treba na tak ali drugačen način abstraktno opredeliti ›resnico‹. Vendar isto velja za vse druge ljudi. Ko trdim, da je evolucija resnična, nisem nič večji fundamentalist od onega, ki trdi, da Nova Zelandija resnično leži na južni polobli. V evolucijsko teorijo verjamemo zato, ker jo podpirajo dokazi: če pa bi prišli na dan novi dokazi, ki bi jo izpodbijali, bi jo čez noč opustili. Noben pristen fundamentalist ne bi nikoli rekel česa takega. Fundamentalizem je vse prelahko zamenjevati s strastjo. Morda je moje vedênje res strastno, kadar pred fundamentalističnimi kreacionisti zagovarjam evolucijo, vendar tega ni kriv moj lastni, konkurenčni fundamentalizem. Za to gre, da so dokazi v prid evolucijske teorije neznansko trdni, in strastno mi je žal, da tega moji nasprotniki ne morejo uvideti – ali še večkrat nočejo uvideti, ker je ta teorija v nasprotju z njihovo sveto knjigo. Še strastnejši postanem, ko se zavem, koliko lepega zamujajo kreacionisti in tisti, ki jim sledijo. Resnice o evoluciji so tako kot marsikatera druga znanstvena resnica tako očarljive in lepe, da nas docela prevzamejo; kako tragično bi bilo umreti, ne da bi jih spoznali! Seveda to v meni zbuja strast. Kako je ne bi? Ampak moje prepričanje v evolucijo ni niti fundamentalizem niti ni vera, saj vem, kaj bi bilo potrebno, da bi si premislil, in bi to tudi z veseljem storil, ko bi mi kdo postregel s tehtnimi dokazi.
Mehka vezava; 464 strani; slovenski jezik; leto izida: 2016
založba: Modrijan
(ISBN: 9789612419646 )
v kosarico cena za vas: 24,90 €
 

Košarica
vaša košarica
je prazna

Plačilo
Ponujamo vam več načinov plačila. Izberite tistega, ki je za vas najbolj primeren.
Po povzetju
Naročeno blago plačate kurirski službi ob prevzemu na domu.
S predračunom
Po zaključenem naročilu si sami natisnite predračun za naročeno blago. Predračun lahko poravnate s položnico ali z nakazilom preko vaše spletne banke.

Dostava in osebni prevzem
Blago naročeno v naši spletni knjigarni, bomo po pošti poslali na navedeni naslov. Blago je navadno dostavljeno v 2. do 5. delovnih dneh po naročilu.

Pri naročilih katerih skupni znesek ne presega 30,00 EUR, se obračuna pavšalni strošek soudeležbe pri dostavi v višini 3,50 EUR in velja za pošiljke dostavljene na območju Slovenije.

Stroškom dostave se lahko izognete tudi z osebnim prevzemom na sedežu podjetja Buča d.o.o. (Kolarjeva ulica 47, Ljubljana). Plačilo na sedežu podjetja je možno samo z gotovino.
 
  O nakupovanju O podjetju Ne spreglejte

© Buča 2006-2019 // Ko knjiga pride k vam