Že takoj spočetka sem si privzelo zunanjost, ki močno spominja na prebivalce tega planeta, in če sem le zadosti previdno in ne ropotam preveč o rečeh, ki me spravljajo v osuplost, v glavnem ne zbujam prevelike pozornosti.« Tako je Svetlana Makarovič v Teleksu leta 1976 v tekstu Prva dlaka v jajcu opisala sebe kot vesoljsko Ropotalo, ki je začasno prišlo na obisk na planet Jajce in po naključju pristalo v deželi Dlaka. Opisuje to, kar vidi in slisi, in se čudi, kajti njej se razne šege, ki so prebivalcem te dežele tako zlezle pod kožo, da o njih ne razmišljajo več, ne zdijo kar same po sebi umevne, še manj pa Šegave. Ker ni nikoli pristala na udobno razmišljanje večine, so njena jasna in ostra stališČa, izražena v intervjujih in kolumnah pogosto sprožala živahne polemike. Metaforičnemu svetu njene literature, ki trenutno obsega — skupaj s prevodi — okrog tristo knjig pesniških zbirk in pravljic, se zdaj pridružuje še knjiga izbranih kolumen, ki so bile objavljene v Razgledih, Jani in Sobotni prilogi med leti 1992 in 2004.