najdi:

 
Oddelki
CD, DVD, LP
214
Dramske igre
7
Družboslovje & Humanistika
479
Duhovnost, Ezoterika, Osebna rast
144
Energetika
3
Glasba
142
Gospodarstvo
16
Humor
2
Katalogi razstav
122
Knjiga za darilo
36
Knjige po znižanih cenah
15
Knjige za otroke in mladino
318
Koledarji
1
Komunikacija
9
Kriminologija
2
Leposlovje, književnost
393
Management in posel
9
Moda
1
Monografija
80
Naravoslovje
75
Obramboslovje
1
Otroške slikanice po 5 in 6 eur
12
Priročniki
422
Računalništvo & Informatika, Internet
54
Revije
181
Satira, humoreska
12
Slikanice, pobarvanke
90
Slikarstvo
15
Teologija
22
UČBENIKI
29
Umetnosti, Zabava, Šport
213
Uporabne vede, Medicina, Tehnologija
51
Zborniki
35
 Založbe
 Avtorji
 
knjiga: KAJ BO IZ TEGA FANTA?
KAJ BO IZ TEGA FANTA? / Heinrich Böll / Prevod: Ana Jasmina Oseban
ali nekaj s knjigarmi
[ v košarico | več iz oddelka | vse knjige te založbe ]
dobavni rok (1 - 3 dni)
Nemški literarni ›papež‹ Marcel Reich-Ranicki je leta 1979 s svojo kritiko romana Skrbno obleganje dokaj vznejevoljil avtorja, nobelovca Heinricha Bölla. Na tega so takrat pritisnile tudi zdravstvene težave in težko se je še loteval novega pisanja. Kljub temu ga je prav Reich-Ranicki (ki je sicer Böllovo pisanje in tudi njegovo zunajliterarno, ›aktivistično‹ dejavnost globoko spoštoval) nagovoril, naj vendar ponovno sede k pisalnemu stroju ter napiše kaj o svojem mladostništvu in šolanju v času Tretjega rajha.
Böll je sledil tej sugestiji in spisal krajše besedilo Kaj bo iz tega fanta?, ki je najprej izhajalo v podlistkih, leta 1981 pa prvič še v knjižni obliki. V tem delu se dosledno posveča obdobju med letoma 1933 in 1937, torej času, ko je bil kot 16- do 20-leten fant na vrhuncu svojih ›problematičnih‹ let, v apokaliptičnem vzponu pa je bil tudi novi režim, ki se je po ugrabitvi oblasti v celoti in brezsramno zapisal nasilju. Böll je o tem času pisal po spominu, brez večjih materialnih virov, in to več kot štiri desetletja po obravnavanem času.
Toda ta spomin je kljub avtorjevim letom še vedno živ. Z njim riše bralcem od poznega 20. stoletja živo in plastično sliko življenja, ki je bučno plalo tudi pred in med časi, ki so z doslej najgrozljivejšo brutalnostjo zarezali v sam koncept človeštva in zgodovine. Čeprav Böll večkrat zatrdi, da se je skušal distancirati od tornada, ki je s svojo fundamentalnostjo razveljavljal vse dosežke nemškega duha, pa je vendarle potreboval desetletja premagovanja, preden je »zapisal, kar je bilo zapisati treba«. Seveda v svojevrstnem, prav posebnem, böllovsko ironičnem tonu, ki pred ozadjem sočasnih nacističnih grozodejstev in na zvočni podlagi rajhovskih koračnic tudi še danes deluje precej groteskno.

Preberite odlomek:

Sem pa o svojem ›katolištvu‹ podvomil tudi sam, v čemer me je okrepil še dodaten udarec: sklenitev konkordata, h kateremu sta napeljevala že von Papen in Kaas. Po vzponu Hitlerja, požigu Reichstaga in marčnih volitvah so nacisti svoje prvo pomembno mednarodno priznanje dobili prav od Vatikana. Nekateri člani moje družine – tudi jaz – smo resno razmišljali o izstopu iz cerkve, a prav izstopanje iz cerkve je bilo med ›marčnimi žrtvami‹ strašno v modi, torej bi bilo prav lahko napačno razumljeno kot podpora nacistom: zato smo ostali ›notri‹. To sicer ni odpravilo globokih kriz, tako eksistencialnih kot političnih, a kljub temu sem sredi tistih kriznih časov z našopirjenim ponosom paradiral v procesiji in nosil ogromen bel prapor z velikim modrim napisom PX ter sprejemal (občasne, nikakor ne množične) posmehljive opazke gledalcev kot izraz posebne časti: še tega ne vem, za kakšno procesijo je šlo in v kakšni formaciji sem ›nastopal‹, jasno se spominjam le ponosa in prapora – pa tega, da se je največ porogljivcev zbiralo vzdolž St. Aspernstraße. Prav mogoče, da sem bil tedaj še član marijanske kongregacije, katere aktivnosti sem se dejavno udeleževal (izleti ob koncu tedna, urjenje ob petju ›Iz sivih mest zidov‹, gledališka in lutkovna skupina, Bergisches Land, Immekeppel, vonjave še spokojnih planjav Wahner Heide, popevanje in pohodi z zastavicami, taborni ogenj!) – iz kongregacije pa sem izstopil, ko so začeli uvajati ekserciranje in ga še stopnjevali do občutnih ›obratov‹ skoraj četnih dimenzij. Sredi tistih kriznih časov sem za župnijo sv. Maternusa raznašal Junge Front, še poslednji, pokončno preminuli tednik katoliške mladine; za to službo me je ob kolaču z drobljencem in kavnem nadomestku na vrtu bolnišnice sester vincencijank v Köln-Nippesu nagovoril Otto Vieth; to delo pa mi je navrglo tudi nekaj zaslužka; groši od prodaje, ki sem jih dobival z enotedenskim zamikom, so nam pomagali premostiti marsikateri skromni konec tedna.
Šušljalo se je tudi o skoraj uradnem cerkvenem pozivu, da se je treba pridružiti nacističnim organizacijam, ki naj bi jih »od znotraj pokristjanili« – karkoli naj bi to že pomenilo –, saj še do danes nihče ne ve prav dobro, kaj naj bi pokristjanjevanje pravzaprav obsegalo. Nekateri – mislim, da tudi naš ravnatelj – so temu pozivu sledili in marsikdo si je s tem ob povojni denacifikaciji nakopal pečat sramote.
Čeprav že dolgo nisem bil več v ›organizaciji‹, sem na obleki še zmeraj demonstrativno nosil našitek z znakom PX, zaradi česar me je nekajkrat opsoval starejši sošolec, ki je bil – prav nič presenetljivo – nadvse goreč katoliški podmladkar. Drugih sitnosti v šoli nisem imel. S sošolci v razredu nisem imel težav, poznali so me že pet ali šest let in jaz njih, prihajalo je sicer do nesoglasij, ne pa tudi do poskusov spreobračanja, nekateri so obsojali moje občasne frivolne opazke o Hitlerju in drugih nacističnih živinah, a nikomur od njih, celo pripadniku SS, ni prišlo na misel, da bi me izdal. Nobene zamere nisem gojil, niti do učiteljev ne. Še vedno se nam je zdelo povsem verjetno, da se nacisti ne bodo obdržali na oblasti, včasih smo se celo smejali na račun bodočih oportunističnih preobratov ›meščanov‹, ki jim bodo sledili, ko – toda kdo bo sledil, tega pa nismo znali napovedati. Nekaj prijateljskih vezi s sošolci sem ohranil tudi po maturi (esesovcu sem se izogibal, mislim, da sva v vseh treh letih do mature izmenjala kvečjemu stavek ali dva). Družno smo se posvečali šolskim nalogam in nekatere sošolce sem z gorečnostjo spreobrnjenca poskušal ozdraviti čudne nemške matematične travme, saj me je te iste travme malo pred tem uspešno ozdravil moj brat Alfred, tako da se je sistematično in potrpežljivo ›prevrtal‹ do osnovnih znanj, odkril luknje, jih zapolnil, utrdil temelje. To je v meni zdramilo tolikšno navdušenje nad matematiko, da sva se cele tedne trudila razvozlati trisekcijo kota, in na trenutke se nama je zazdelo, da sva tako blizu rešitvi, da sva samo še šepetala.
Mehka vezava; 120 strani; slovenski jezik; leto izida: 2014
založba: Modrijan
(ISBN: 9789612418625 )
v kosarico cena za vas: 13,90 €
 

Košarica
vaša košarica
je prazna

Plačilo
Ponujamo vam več načinov plačila. Izberite tistega, ki je za vas najbolj primeren.
Po povzetju
Naročeno blago plačate kurirski službi ob prevzemu na domu.
S predračunom
Po zaključenem naročilu si sami natisnite predračun za naročeno blago. Predračun lahko poravnate s položnico ali z nakazilom preko vaše spletne banke.

Dostava in osebni prevzem
Blago naročeno v naši spletni knjigarni, bomo po pošti poslali na navedeni naslov. Blago je navadno dostavljeno v 2. do 5. delovnih dneh po naročilu.

Pri naročilih katerih skupni znesek ne presega 30,00 EUR, se obračuna pavšalni strošek soudeležbe pri dostavi v višini 3,50 EUR in velja za pošiljke dostavljene na območju Slovenije.

Stroškom dostave se lahko izognete tudi z osebnim prevzemom na sedežu podjetja Buča d.o.o. (Kolarjeva ulica 47, Ljubljana). Plačilo na sedežu podjetja je možno samo z gotovino.
 
  O nakupovanju O podjetju Ne spreglejte

© Buča 2006-2019 // Ko knjiga pride k vam