Primerjalno ustavno pravo omogoča širše in poglobljeno znanje o ustavnih sistemih v svetu. Kot nadgradnja (nacionalnega) ustavnega prava seznanja pravne strokovnjake z ureditvami drugih držav, in sicer po posameznih svetovnih območjih in po karakterističnih tipih ustav.

Vprašanja, ki se zastavljajo ob študiju različnih ustavnih besedil in odločitev najvišjih organov sodne presoje ustavnosti v konkretni državi, so:

1. Kakšno vlogo ima besedilo ustave kot sestavina odločbe ustavnega sodišča ali drugega ustreznega nacionalnega organa sodne presoje ustavnosti?
2. Ali konstitucionalizem nujno zajema substantivne (samostojne) norme?
3. Kakšno vlogo imajo (ali naj imajo) pri ustavnosodni presoji zakonodajalci in zakonodajna telesa, drugi državni organi ali popularne večine?
4. V imenu koga govorijo ustavna sodišča? Kako (če sploh kako) to vpliva na razmerje ali razmerja sojenja do ustavne interpretacije?
5. Kakšen pomen ima (če ga sploh ima) ustavna praksa drugih narodov ali ga imajo drugi mednarodni vplivi?
6. Ali postopek presojanja prizadeva analizo ali rezultat?

Primerjalno ustavno pravo omogoča širše in poglobljeno znanje o ustavnih sistemih v svetu. Kot nadgradnja (nacionalnega) ustavnega prava seznanja pravne strokovnjake z ureditvami drugih držav, in sicer po posameznih svetovnih območjih in po karakterističnih tipih ustav. S procesom globalizacije in z razvojem komunikacij namreč postaja primerjalni pristop condicio sine qua non sodobnega pravnega strokovnjaka. S takim pristopom se pravniki srečujejo tako v državni upravi kot v gospodarstvu, pa tudi v sodstvu in odvetništvu. Namen te znanstvene stroke je prispevati k učinkovitejšemu pravnikovemu delu v okviru globalnega pravnega okolja.

Gre za temelje nacionalnega javnega prava, kot se izražajo v ustavnih normah in načelih, ki jih ni več mogoče obravnavati brez določenega znanja v okviru mednarodnega konteksta. Javno mednarodno pravo in – v Evropi – pravo Sveta Evrope in pravo Evropske unije, močno vplivajo na nacionalno ustavno pravo. Čeprav so »tradicionalni« ustavni sistemi držav, kot so ZDA, Francija in Nemčija, lahko nekakšni vzorci pri posameznih sistemskih preobratih, je za ustavni razvoj v teh državah prav tako značilen določen sistem preverjanja in uravnovešanja, znan kot sistem delitve oblasti. Namen primerjalnega pristopa je seznaniti pravnike z nekaterimi temeljnimi elementi, ki so skupni ustavnim sistemom, in na ta način pojasniti nacionalne posebnosti ter začrtati možnosti razvoja. Ni treba posebej poudarjati, da se vsakokrat upošteva tudi politično okolje in njegov pomen pri razvoju ustavnega prava. Ustavni sistemi so v stoletju neposredne globalne komunikacije postali zelo občutljivi za vplive drugih sistemov. Primerjalni pristop omogoča zainteresiranemu, da z občutkom sodeluje pri razvoju sistema, v katerem sicer deluje, in da razume trenutne in možne tendence ter razvoj. Globalizacija in eksplozija informacij sta nas pripeljali do točke, ko popolno znanje enega nacionalnega ustavnega sistema pomeni nepopolno znanje; nujna je primerjalna perspektiva.