Roman Božji otročički sestavljajo fragmentarni dnevniški, z avtoričinim značilnim črnim humorjem prežeti zapisi hčere psihotične matere, ki ima za nameček še to smolo, da je Srbkinja v okolju poosvoboditvene Hrvaške. Vendar knjiga ni le pripoved o posttravmatski usodi neke ženske ne kronika družine, na katero usodno vpliva duševna bolezen enega od članov, saj bolezen posameznika v romanu prerase v metaforo bolezni širše družbe.

Tatjana Gromača je najvidnejša pisateljica nove hrvaške proze, ker je nepodkupljiva, ostra in jedka. Njeno pisavo odlikuje malone groba neposrednost, očiščena sleherne sladkobnosti in mladostnega optimizma. »Nobenega razloga za srečo nima, saj živi v težkih okoliščinah, kakršne poznamo vsi,« je o Gromači zapisal sodobni hrvaški klasik Bora Ćosić, »vendar je lahko ponosna na to, kar ve in zna. Njena najnovejša proza je miniaturno remek delo.«