Namen pričujoče knjige je ambiciozen. Z zgodovino hrane, z načini njene pridelave in vzorci porabe želimo zaobjeti veliko več: morda kar celotno zgodovino naše civilizacije, katere številni obrazi (gospodarski, družbeni, politični, kulturni) so bili zmeraj v neposrednem in prednostnem odnosu z vprašanjem prehrane.

Drugače tudi ne bi moglo biti, saj je vsakdanje preživetje prva in nujna človekova potreba. Hrana pa je tudi užitek, in med obema poloma poteka težavna in zapletena zgodovina, ki je zelo odvisna od razmerij in družbene neenakosti. To je zgodovina lakote in izobilja, v kateri igra odločilno vlogo tudi kulturni imaginarij. Posebej želim poudariti, da zgodovina hrane noče biti prav nič "drugačna" in "alternativna", temveč zaradi svoje osrednje eksistencialne vloge poteka strogo v skladu z "drugimi" zgodovinami, jih določa, te pa določajo njo - čeprav njene močne antropološke implikacije otežujejo preproste kronološke primerjave.