Miro Simčič predstavlja zgodbo Svetozarja Borojevića na bralcu prijazen publicističen način, ki dopušča veliko svobode v zaključkih, avtor se ne omejuje z etiko zgodovinarja in omogoča sočnost pisanja, pri katerem smo zgodovinarji in vojaki pogostokrat zelo omejeni. Zgodba o S. Borojeviću, prvenstveno vojaku, vendar tudi človeku, se bere kot zelo zanimiv roman, na žalost roman z nesrečnim koncem. Nedvomno je Miro Simčič pravi človek, da predstavi S. Borojevića, saj se z njegovo osebnostjo ukvarja že zelo dolgo časa in je iskal in še išče njegove "sledi" v več državah, tudi tam kjer zanj "nočejo" vedeti.

Všeč mi je ocena avtorja, da je S. Borojević bil otrok svojega časa, ki je kot vojak dosegel vse in najverjetneje je oktobra 1918 resnično bil prvi vojak propadajoče Avstro-Ogrske. To sicer glede na položaj, ki ga je zasedal, ni mogoče reči, saj je še zmeraj imel nadrejene vojaške avtoritete, vendar po neuspešni junijski ofenzivi na Piavi in dokončni "upokojitvi" Conrada von Hötzendorfa, glede na njegov sloves, izkušnje, na spoštovanje, ki ga je bil deležen s strani cesarja, svojih podrejenih in nadrejenih, je nedvomno bil blizu laskavega naslova, ki pa je oktobra 1918 in pozneje z osebnega stališča pomenil bolj slabost kot prednost.