Delo, kije pred vami, razkriva najmanj poznano, a eno naj­dragocenejših poglavij iz zgodovine slovenskega jezikoslovja in filozofije jezika: »odkritje«, oblikovanje in razvoj teorije performativnosti na koncu 19. in v začetku 20. stoletja.

Za tvorca teorije performativnosti (in teorije govornih dejanj), verjetno najbolj znane in najbolj razširjene teorije. jezikovne pragmatike, sicer velja angleški filozof John L. Austin, »odkrili« pa naj bi jo - vsaj tako pravijo - v petdese­tih letih 20. stoletja. Knjiga Čas in dejanje v jeziku prepričljivo, predvsem pa podprto z dejstvi dokazuje, daje teorijo perfor­mativnosti, v vseh podrobnostih in z vsemi pogoji in kriteriji uspešne (»posrečene«) rabe, prvi formuliral prav slovenski jezikoslovec, pater Stanislav Škrabec. Njegova teorija performa­tivnosti je (bila) pravzaprav stranski proizvod povsem slovni­čne debate med slovenskimi jezikoslovci tedanjega časa, nam­reč več kot tridesetletne polemike o pravilni rabi glagolskega vida.