Moj oče je bil mojster in ljubitelj pripovedovanja »malih zgodb«. Na zalogi je imel zgodbe iz osnovne šole, s paše, iz časov pregnanstva v Šleziji, kjer je, takrat sedemletni deček, s svojo družino in sovaščani prebil drugo svetovno vojno, in veliko drugih. To so bile zgodbe o so­lidarnosti in izdajah med vrstniki, o krivičnih in zasluženih kaznih, o otroški objestnosti, o otroškem strahu pred nezna­nim, o otroški prizadetosti, o prijateljstvu z odraslimi, o čudaštvih ljudi, ki se jih je bal, o laganju, o pogumu, o zame­rah. Zgodbe so bile stvarne, navadne, vsakdanje; opisi znača­jev likov, ki so v njih nastopali, pa niso bili pretirano otroško prirejeni ali poenostavljeni zgolj na pozitivne in negativne last­nosti. Z drugimi besedami, povedal je tako, kot je res bilo.