Več tisočletij so bile tri naravne periode (dan, mesec in leto) edine enote, s katerimi so ljudje merili čas. Za čim lažje štetje teh period in reševanje težav, ki se pojavijo, ker se denimo v enem letu ne zvrsti točno 365 dni, ampak še dodatna slaba četrtina dneva, so ljudje iznašli najrazličnejše sisteme »časovnega knjigovodstva«, ki jim pravimo koledarji.

Duncan pripoveduje zgodovino iskanja in izpopolnjevanja učinkovitih metod štetja časa. Knjiga na izviren način povezuje politiko, religijo, astronomijo in matematiko. Skozi zgodbe o vladarjih, papežih, matematikih in menihih pokaže, da koledar ni obrobna kulturna konvencija, ampak eden od temeljnih stebrov vsake civilizacije.