knjiga - Slavoj Žižek - kritični uvod

O AVTORJU: Ian Parker je predavatelj na Oddelku diskurza univerze Metropolitan v Manchestru in avtor knjig o psihoanalizi, diskurzu, politiki in kulturi. Deluje tudi kot psihoanalitik in je član Centra za freudovsko analizo in raziskave ter član londonske podružnice Nove lacanovske šole. Je tudi član mednarodnega uredništva Časopisa za kritiko znanosti.

Dr.Ian Parker: AMBIVALENCA IN NIHANJE* Tole je resnična zgodba. Sredi krize in partijskega pritiska v Sloveniji konec 80-tih je Slavoj Žižek pozno ponoči telefoniral akademskemu kolegu v Veliko Britanijo. Bilo je , preden se je Slovenija ločila od Jugoslavije in ko je Zveza komunistov Slovenije še zadnjič obupano poskušala ohraniti oblast. Pritisk, usmerjen proti opozicijskemu gibanju, v katerem sta bila dejavna Žižek in NSK, Neue Slowenische Kunst. Žižek torej v času te krize telefonira v precej vznemirjenem stanju. Svojemu kolegu pove, kako slabo je, da se dogaja totalen pritisk na opozicijo. Njegov kolega je razumevajoč. Žižek mu nato pove, da so stvari še slabše, kajti v vsakem delovnem okolju je bil postavljen »komisar«, da bi spremljal in nadziral disidentsko dejavnost. Njegov kolega je zelo razumevajoč, celo rahlo alarmiran nad sliko, ki jo riše Žižek. In še celo slabše je, pravi Žižek, kajti celo na univerzah je bil na vsak oddelek postavljen komisar, da ohranja red. Njegov britanski kolega vzklikne, da je to pa res grozno. In nato ga Žižek obvesti, da je v vsem tem samo ena dobra stvar. Kaj pa, ga vpraša kolega. Na mojem oddelku »sem jaz komisar«, pravi Žižek.

UJETJE IN BEG Zakaj je Žižek zanimiv in pomemben? …Dve ključni stvari ga delata vrednega branja. Ena je njegova pozornost do tega, kako nas ujamejo…dominantne konvencije umetniške prakse( v razponu od filma do romanov do tiste vrste konvencij , v katere intervenirajo IRWIN, Laibach in Kozmokinetični kabinet Noordung), kako nas ujame fantazma, tako da na nezavedni ravni uživamo v stvareh, ki so za nas strupene. Druga ključna tema, ki se je loteva, je, kako lahko ubežimo; kako je mogoče proizvesti ustvarjalno inovativna dela, kako je mogoče biti revolucionaren, kako se je mogoče spoprijeti s transformativno osebno spremembo. Seveda pa se Žižek teh dveh tem ne loti na direkten način, s formulo. Ne ponuja vodiča, kako biti umetnik, politične strategije ali nasveta za samopomoč. Vendar izziva vprašanja o tem, kako smo ujeti in kako bi mogli ubežati, in ko je najboljše, je njegovo pisanje zelo vpogledno in zabavno. Niha od analize popularne kulture do kar težke teorije in se usmeri na prav tisto točko povezave, točko napetosti , kjer nas nekaj zagrabi in kjer se lahko od tega odtrgamo. Umetniška, politična in osebna strategija za spoprijem s tem primežem konvencij, primežem ideologije in fantazme je v Žižkovem pisanju kristaliziran v ključnem konceptu,ki je tudi ključni koncept dela NSK, koncept »nad-identifikacije«. NSK in Žižek sta opazila nekaj bistvenega v načinu, kako je v Jugoslaviji deloval ideološki aparat, ki je zahteval pojav »disidentstva« kot neke vrste tamponsko cono med posamezniki in državo. Vsevedna cinična distanca do vladajoče ideologije, dejstvo, da so vsi vedeli, da gre za prevaro, mu je dejansko omogočila, da je ideološki aparat še bolje deloval. Ljudje so lahko nergali, kako volitve nikoli ničesar ne spremenijo, da ne moreš verjeti ničemur, kar govorijo politiki, da je konformnost s pravili birokratski nesmisel, vendar jih to ni ustavilo, da se ne bi ravnali po njih in da ne bi bili celo bolj srečni, da to počno, ker so vedeli, da v resnici niso udeleženi v njih. Nad-identifikacija po drugi strani prijemlje sistem za besedo in igra na tako majhni razdalji od njega, da ne zdrži vaše udeležbe. Na ta način ste bolj nevarni. Eden od sestavnih delov NSK (Novi kolektivizem) je l. 1987 dobil prvo nagrado za plakat, ki je slavil dan mladosti in Titov rojstni dan. Vendar se je to sprevrglo v »plakatno afero«, ko so odkrili, da so predložili predelavo starega nacističnega plakata, in tedaj je strategija nad-identifikacije dobila politični naboj. Drug primer, ki ga je navedel Žižek ( drugo vprašanje je, če verjamete ali ne ) je iz volitev v 80-tih, ko je opozicija na predvečer volitev izdala časopis z naslovom, ki je predvidel zmago Zveze komunistov Slovenije. Žižek in kolegi so bili privedeni na zaslišanje, vendar niso naredili nič narobe, zgolj opozorili so na dejstvo, da je bilo seveda nepredstavljivo, da komunisti ne bi zmagali na volitvah. Ko Žižek nekaj analizira, se zdi, kot da bi se za tisti trenutek analize sam »nad-identificiral« z njo…Lahko bi rekli, da se Žižek usmeri na točko ambivalence, na točko, kjer čutimo, da nas trga v različne smeri istočasno. Nad-identifikacija deluje, ker pritegne pozornost na način, kako je odkritemu sporočilu v umetnosti, ideologiji in sanjarjenju dodan obsceni element, skrit obratu sporočila, ki vsebuje prepovedan naboj uživanja. Ko nad-identifikacija prinese to dvostransko ambivalentno plat sporočila na svetlo, je lahko ta strategija bolj subverzivna kot preprosto izogibanje. Na primer, ko poslušate Laibach ali gledate razstavo IRWIN ali predstavo Kozmokinetičnega kabineta Noordung, ste lahko istočasno fascinirani in vznemirjeni. En način za izločitev in spoprijem s to ambivalenco je, da se prisilite v odločitev glede tega, kateri deli so »progresivni« in kateri »reakcionarni«…Žižkovo najboljše pisanje uporablja kombinacijo politične teorije, filozofije in psihoanalize, da pokaže , kako deluje ta ambivalentnost…Vedeti pa morate tudi za slabo stran, kjer je pozornost do one ambivalentne zone med ujetostjo in možnostjo pobega v njegovem pisanju razrešena nekoliko preveč na lahko. Tu se pozornost do ambivalence spremeni v oscilacijo.

POLITIČNA OSCILACIJA V zgodbi o tem, kako so ga nastavili za komisarja v času slovenske krize en kompas kaže na nekaj, za kar je simptomatično kot način branja Žižka. Oscilira med najbolj skrajnim in brezsramnim zavračanjem zakona in reda in najbolj strahopetnim in ubogljivim sprejemanjem istega….Včasih je ta oscilacija skrita, in treba je vložiti kar nekaj dela, da odkrijemo način, kako malce razteguje ideje v eno ali drugo smer, kako drsi nazaj in naprej med željo, da bi se trdovratno postavil zoper nekaj ali pa se enako hlepeče navezal na sistem mišljenja ali na strukturo moči. Natančno v tem smislu je popoln stalinist. To sam rad pove v intervjujih, da bi vznejevoljil zahodne liberalce ( Mladinina karikatura Žižka s slinčkom s podobo Stalina to ujame na www.maldina.si/projekt/duplerice/slavoj-zizek/). A trik je tu v tem, da so stvari točno takšne, kakršne se kažejo. Lacan je trdil, da je človeško bitje edina žival, ki se zna pretvarjati, da se pretvarja. In to, kar počne Žižek je pretvarjanje, da se pretvarja, da je stalinist. On je stalinist v klasičnem smislu nihanja nazaj in naprej – rečeno v terminih 30-ih let, ko je bila ta stalinistična oscilacija največja katastrofa- med ultralevičarstvom in popularnim frontovstvom. Spomnimo se, da so komunistične partije v 30-tih pod vodstvom Stalina v nekem trenutku na vzpon fašizma odgovorile z etiketiranjem socialnih demokratov s »socialnimi fašisti«, zavračale so vsako zavezništvo z njimi in trdile, da so nacisti le trenuten pojav , »po Hitlerju mi«,je bilo eno od gesel. V naslednjem trenutku pa so stalinisti vzpostavili široka zavezništva, ki so vključevala čisto vse liberalce ali konservativce, ki jim je fašistična taktika vzbujala nelagodje, razpustili so se v teh zavezništvih kot ljudskih frontah, ki so označile vse, ki so opozarjali na intimno povezavo med fašizmom in kapitalizmom v krizi , kot problematične. V enem trenutku so bili proti državi in vsaki organizaciji, ki je niso nadzorovali, v naslednjem trenutku pa so delovali kot policaji za vse organizacije, vključno z državo. Morda Žižek ni bil komisar v svojem oddelku. Morda je celo reč pretiral zaradi efekta. V določenem smislu je to postransko. In to je prva stvar, ki jo morate dojeti, če želite brati Žižka…, in se izogniti totalnemu obupu in metanju knjig po sobi od besa in razočaranja. Resnica in fikcija sta v njegovem pisanju urejeni močno drugače, kot bi pričakovali, in to svarilo ne velja le za njegovo uporabo politične teorije, ampak tudi za filozofijo in psihoanalizo. Lotimo se sedaj vloge psihoanalize nasploh in Lacana posebej v Žižkovem delu. PSIHOANALITSKO NIHANJE Psihoanalitično rečeno in črpajoč iz dela Lacana bi lahko zastavili takole. Histerik najde način govorjenja resnice skozi laži. Neverjetne obtožbe,pritožbe, zavajanja, simbolična reprezentacija, s katero se zatrte misli spremenijo v dele telesa, vse te laži so načini, kako lahko histerik sporoči drugim nekaj, kar je bilo zatrto. In v psihoanalizi so lahko zgodbe, metafore, fantastični konstrukti, naslovljeni na analitika, konec koncev način, kako histerik govori resnico. Sredi laži ugotovijo, da govorijo o samih sebi na edini način, na katerega lahko to počno. Kako bi lahko bilo drugače, ko pa je za Lacana jezik vselej medij, ki blokira in popači komunikacijo. Histerik govori resnico na edini način, ki je zanj možen.. V tem smislu Žižek v anekdoti o komisarju sporoča nekaj od protislovne resnice situacije in njegovega položaja v njej, ko je istočasno žrtev pritiska in njegov sokrivec.Za trenutek ugledate nihanje med obema položajema, ki jih zavzame v svoji teoriji, izraženo za trenutek v tem položaju. Na drugi strani pa obsesivni nevrotik – in za Freuda je obsesivna nevroza »dialekt« histerije- izoblikuje razmerje med resnico in lažjo na popolnoma drugačen način. Kratka razprava o tej razliki se nahaja v enem Žižkovih kratkih esejev o NSK(Žižek 94). O klasični histeriji bi lahko mislili kot o strategiji, ki zaklene stvari v telo, jih izvzame iz kroženja komunikacije in stvari, o katerih ni mogoče govoriti, spremeni v telesne simptome (paralizirane roke, kašljanja, glavoboli itn.). Na drugi strani pa obsesivna nevroza, ki je bolj stereotipno moška, kot dialekt histerije zaklene stvari v glavo tako, da se tam dogaja kot samo- poražujoča strategija neskončnih kalkulacij o razmerjih, tuhtanje o problemih, obotavljivost o tem, kaj bi bilo treba storiti itd. In medtem ko histerija najde način, da govori resnico skozi laži, so stvari za obsesivnega nevrotika natančno obrnjene. Obsesivnež ves čas pedantno navaja »dejstva«, našteva »razloge«, zakaj ta ali ona opcija ni možna, in tako govori empirične resnice zato, da bi govoril laži…Četudi Žižek rad pripoveduje vsakomur, ki ga hoče poslušati, da je sam čisti obsesivec, je tudi tu na delu nihanje. Kajti poleg tega se tudi spušča v histerično pritoževanje in včasih celo prizna, da je vmešan v stvari, o katerih se pritožuje. V tem smislu Žižkovo pritoževanje nad pritiskom države izraža njegovo pozicijo, in zares ga lahko bereš kot šalo. Šala je en način, kako poveš laž, da bi povedal resnico. In Žižkove knjige so polne šal. Po drugi strani pa ne prizna vselej svoje vloge v tistem, nad čemer se pritožuje. Ko sem ga obiskal v Ljubljani prejšnjega septembra(2003-op.) , da bi se pogovoril o rokopisnem osnutku moje knjige, je kar precej časa porabil za pritoževanje nad to ali ono osebo, za katero je menil, da ga sovraži in ki da jemlje denar od države. Stvar, ki jo je vredno vedeti, ko vidiš vse te slovenske reči, fantastične inovativne intervencije različnih komponent NSK je, da četudi je Žižek najbolj znan Slovenec izven Slovenije, je v Sloveniji v resnici precej marginalen. Obstajajo drugi pisci, ki mešajo lacanovsko psihoanalizo, marksistično politično teorijo in heglovsko filozofijo, in so znotraj Slovenije bolj popularni kot Žižek. Ena figura, ki so mi jo omenili drugi, je Rastko Močnik, s katerim je Žižek tesno sodeloval v 80-tih. Razšla sta se zaradi težavnih razlogov, v katere se sedaj ne morem spuščati. Zadnji dan mojih srečanj z Žižkom se je na stopnišču novega bloka apartmajev, kjer sedaj živi in je del kompleksa, kjer živijo diplomati in ministri, obrnil k meni in dejal: «in veš, kdo me resnično sovraži- Rastko Močnik, in veš kaj, on dobiva denar od države, dosti denarja, in živi v enem teh dragih stanovanj.«. Bil sem preveč presenečen, da bi ga opozoril, da tudi on živi v enem teh dragih apartmajev.

FILOZOFSKO NIHANJE V domeni filozofije lahko vidite nihanje v načinu, kako bere in uporablja Hegla. V nekem trenutku je npr. v svojem pisanju pozoren na motiv »negativnosti« pri Heglu. Tedaj je Žižkov Hegel revolucionarna figura, ki zavrača oblast. Hegla včasih prikazujejo kot filozofa pruske države, ki je postavljal državo kot vrhunec dialektične evolucije svetovnega duha. V Žižkovi inačici Hegla večinoma na koncu dialektičnega procesa ni zaključka; vselej je tu nekaj, kar zavrača sistem, morasta iracionalna točka negativnosti, in ta negativnost je tudi iskriva točka nečesa novega. A v naslednjem trenutku se Žižek odloči natančno enako kot sam Hegel glede nasprotja med »civilno družbo« in državo. Za Hegla je bila država zgodovinsko napredna združevalna sila, kraj, znotraj katerega se je lahko dogajala razumna razprava, področju »civilne družbe« -iracionalnem, zaostalem, polnem predsodkov, pa bi bilo morda treba nasprotovati. Žižkovo uporabo te heglovske formule lahko vidimo v enem njegovih esejev, ki je teoretsko poroštvo za transformacijo NSK v Državo NSK l.1991(Žižek 1993b). V Evropi v 90-tih , pravi Žižek, označevalec »Bosna« opozarja na dezintegracijo države, in vtem ko država izginja, pride do eksplozije etničnih sovraštev, gangsterskega vojskovanja in brezzakonja. Medtem ko je stara levica videla v državi zatiralsko omejujočo institucijo, je to, česar se naučimo iz Bosne, da je bila država tudi garancija zoper popoln družbeni zlom .To, kar zagotavlja Država NSK v času, je neke vrste simbolna struktura, vendar taka, ki ni omejena z nacionalnimi mejami. To zadovoljno podpišem in imam svoj NSK potni list, vendar je tu zopet dvoumnost , oscilacija v sami Žižkovi argumentaciji v prid države, in četudi razvija argumente za projekt države NSK, se njegova ambivalentna drža nasproti državi reliefno pokaže. V enem trenutku totalno zavračanje , v naslednjem sprejemanje države. V enem trenutku je to lahko dokaj benigno, celo radikalno, v naslednjem pa- kot takrat, ko Žižek argumentira v prid slovenskemu članstvu v Natu in za NATO-vo bombardiranje Srbije ali za smrtno kazen- je pa bolj problematično.

IDEOLOŠKA AMBIVALENCA Tule želim navesti le en komentar o NSK-ju. Menim, da gre za vznemirljivo napredno politično intervencijo, da se to gibanje iz trebuha vzhodnoevropskega stalinizma dejansko spoprijema z ideološkim primežem le-tega. S tem ne-stalinistična levica ni zmogla res opraviti. Tudi povsem korektna revolucionarna marksistična (trockistična) politično-ekonomska analiza tega, kako je ruska revolucija degenerirala in kako se je izkristalizirala birokracija na ravni fantazme, ne nudi zavarovanja proti totalitarizmu. Strategija nad-identifikacije NSK je način, kako intervenirati na tej ravni na način, ki se spopade z zvezo med umetniško reprezentacijo, ideologijo in fantazmo. Ta intervencija ne bi bila napredna, če ne bi bila tudi moteča. In ko vprašam NSK aktiviste, npr. umetniško skupino IRWIN , za kakšen političen projekt gre, ga postavijo v socialistično anti-fašistično politiko. Ko torej Žižek napiše članek v obrambo NSK z naslovom kot »Zakaj Libach in NSK niso fašistični?«(Žižek 1993a), se moramo vprašati, zakaj to sploh sprašuje. Zakaj postavljati vprašanje na ta način, in tako z dajanjem določenega poudarka na politiko NSK vzpostavljati določeno smer in izbiro glede gledanja v to smer, namesto da bi publiki odprl dvoumnost teh podob. Mislim, da je to prav poreden in zavajajoč način postavljanja vprašanja, kaj počno Laibach in NSK. …Velja tudi opozoriti na še en element te vrste dvoumnosti, to je tam, kjer razvije zelo zanimive analize načina, kako funkcionira anti-semitizem v evropski kulturi, vendar se nato oprime ideje »Evrope« in slavi krščanstvo kot nov začetek, kot nekaj, kar je prelomilo z judaizmom in je svetovnozgodovinski napredek. Tu spet razvija nekatere bolj neprijetne vidike heglovske svetovne zgodovine. Vemo, da obstajajo različne sestavine Države NSK: IRWIN so državni umetniki, Laibach so politiki in Kozmokinetični kabinet Noordung je cerkev. Nato se s tem lahko malo igramo in vprašamo, kdo bi prevzel vlogo policije in varnostnega aparata v tej državi. Ena Žižkovih najljubših anekdot je, da so mu po tesnem porazu na volitvah za kolektivno predsedstvo Slovenije po odcepitvi od Jugoslavije ponudili mesto ministra, morda ministra umetnosti in kulture. Zavrnil je, rekoč, da če bi že sprejel ministrski položaj, se ne bi zadovoljil z ničemer razen z notranjim ministrstvom ali vodjo tajne policije. Mi bi potem vprašali, ali bi zavzetje takega položaja v državnem aparatu še vedno bilo »nad-identifikacija« in ali je Država NSK v času zares take vrste »suprematistični organizem«, da potrebuje tajno policijo. Država NSK ni tak državni aparat, in morda bi potem lahko potegnili sklep, da v njem ni mesta za Žižka.

BERITE ŽIŽKA! V svoji knjigi pokažem, kako lahko beremo Žižka (Parker 2004). Ne s prepoznanjem ene teoretske pozicije, ker v njegovem delu ni ene same fiksirane teoretske pozicije , ampak tako, da izdelamo zemljevid terena njegovega pisanja. To vključuje pozornost do načina, kako uporablja Lacana za branje Hegla, in načina, kako to branje pošlje na delo v domeno politike, , ki se mnogim od nas tu na Zahodu zdi marksistična, vendar sploh ni taka. Preprosto rečeno, trdim, da ne gre toliko za to, da meša Marxa, Hegla in Lacana, ampak za to, da ga v resnici zanima samo Hegel kot tak, in da je prav zato obrat h krščanstvu tako problematičen. Želi se osredotočiti na določene posebne elemente Hegla, in Lacana uporablja na poseben način, da bi izbral te elemente. Torej morate vedeti, kaj je Lacan za Žižka, kako bere Hegla in kako uporablja te ideje za določene politične namene. In teh političnih tem ni mogoče razumeti brez določenega upoštevanja formiranja in razpada jugoslovanskega državnega aparata, posebnega načina, kako se je opozicijsko gibanje v Sloveniji začelo s punkom, in posebnega pristopa k oblasti in transformaciji, ki jih najdemo v praksah NSK, katerih intimen del je. In zares, ne glede na probleme z njegovim delom ga je vredno brati in vredno se je z njim spoprijeti, ker s prepoznavanjem problemov lahko, tako mislim, pridemo pri premišljanju o povezavah med umetniško prakso, osebno spremembo in politično transformacijo nekam, kamor brez njega ne bi prišli.