V Vzporednih življenjepisih (gr. Bíoi parálleloi) so po parih predstavljeni veliki Grki in Rimljani; v vsakem paru je najprej predstavljen znameniti Grk, njemu ob bok pa je postavljen Rimljan, ki mu po svojih lastnostih, dejavnosti, uspehih ali usodi ustreza. Edina izjema od te zasnove, ki temelji na vzporednosti Grkov in Rimljanov, je Perzijec Artakserks.

Plutarh se je rodil domnevno med letoma 46 in 48 pr. n. š. v Hajroneji v Bojotiji. Študiral je v Atenah, in sicer filozofijo pri platoniku Amoniju. Mnogo je potoval, v mladih letih je obiskal Korint, kasneje pa je prepotoval celotno Grčijo in Malo Azijo. Bil je tudi v Egiptu, kjer je obiskal Aleksandrijo. Prepotoval je tudi Italijo in bil večkrat v Rimu, kjer je učil in javno predaval ter si pridobil širok krog prijateljev; Mark Mestrij Flor, prijatelj cesarja Vespazijana, mu je tako omogočil pridobitev rimskega državljanstva in je zato Plutarh prevzel njegovo rodovno ime. Plutarh je bil tako tesno navezan na rodno Hajronejo in Bojotijo, da ga po končanem študiju ni premamilo, da bi se naselil v Atenah ali v katerem od drugih velikih kulturnih središč; vrnil se je domov in se poročil s someščanko Timokseno. V zakonu se jima je rodilo pet otrok, štirje sinovi in hči Timoksena (od otrok sta ga preživela samo dva sinova). Svoji ožji domovini in rodnemu mestu je posvetil zadnjih trideset let svojega življenja. Ker je bil zelo ugleden, je opravljal več javnih funkcij: bil naj bi bojotarh, arhont v Hajroneji, predsednik delfske amfiktionije, konzular, pod cesarjem Hadrijanom pa menda celo upravitelj province Ahaje. Vrsto let je bil tudi Apolonov svečenik v Delfih; prizadeval si je, da bi tamkajšnjemu preročišču povrnil nekdanji sloves. Kdaj je umrl, ni natančno znano – domnevno med letoma 125 in 127. Čeprav je ohranjena le polovica izmed okoli 250 Plutarhovih del, velja, da je njegov opus eden najobsežnejših in vsebinsko najbolj raznolikih, kar jih je ohranila antična literarna tradicija.