Noben glas, zbirka sedmih kratkih zgodb Suzane Tratnik, se osredinja na mlado junakinj, dekle nekje med otroštvom in najstništvom, ki dogajanja v svetu okrog sebe spremlja z mešanico ne-več-otroške in ne-še-odrasle perspektive. Smrt stare mame, grobosti nezadovoljne vaške učiteljice, bolečino ob občutku izključenosti in ločitev staršev spremljajo elementi fantastike, otroške interpretacije sveta, ironija in izviren humor, ki se srečuje z odraslim, mnogo bolj suhoparnim pogledom na življenske reči. Noben glas je v opusu Suzane Tratnik najčistejši opis prvega soočenja z minljivostjo vsega, je najbolj občuten opis točke prehoda iz nekega morda ne ravno osrečujočega, zato pa polnega in znanega, domačega sveta otroštva v samotni svet prezgodnje odraslosti, lažnih domov in velikih bremen.

The protagonists of Suzana Tratnik's short stories all share a sense of isolation on society's margins. Whether non-participants in the mainstream, rebels against it, or its occasional victims, they're well practiced at recognizing the herd instinct in action. From the six-year-old girl who discovers transgressive new games to play with her glamorous cousin from England, to a decidedly unusual schoolchild inventing a novel way of getting back at playground bullies; to young women who find ther love interests drifting away, seduced by conventional notions of popularity and success, to a narrator who suddenly finds herself on no ordinary train trip through the heart of Slovenia - these are characters and stories that deftly and sardonically underscore the phantom nature of "normalcy" itself and the risks of its tyranny for dissenters and conformists alike.

Dobesednost je kaj sitna reč. Je očitek, ki pogosto leti na avtorje in avtorice gejevske in lezbične oisave; proze, poezije ali strokovnih besedil.

V skladu s feminističnim in z aktivističnim geslom Osebno je politično sem se odločila zapisati osebno zgodovino svojega vstopa v lezbični aktivizem v Jugoslaviji, Sloveniji in ne nazadnje povsod po svetu. Besedilo je nastalo kot intimno pričevanje ob 25 - letnici lezbične sekcije Škuc - LL, katere soustanoviteljica sem bila. Biti aktivistka je zame pomenilo dozoreti. Možna bi bila katera koli druga pot, a meni je bilo usojeno, zrasti z aktivizmom, ne usojeno, bilo je vitalnega pomena.

Kratke zgodbe povezuje lezbična motivika skozi prizmo srednješolskega, študentskega in "odraslega" življenja, a tudi širših družbenih aktivističnih vprašanj, ki za protagonistko nikakor niso ločena on njihovega vsakdanjega preživetja. Na prvi pogled veliko zgodb o ljubezenskih pripetljajih, ki pa so vseskozi močno povezani z osebnimi, družbenimi, političnimi in še kakšnimi okoliščinami, v katerih jih doživljajo junakinje, ki so nenehno na previsu med getoiziranim in večinskim, včasih tujim vsetom, tudi kadar je ta razlika v oklepaju.

Ko sem prebrala svojo prvo knjigo, v kateri se na koncu giljotina in revolucija le srečata, čeprav to ni naravnost povedano in zato nekateri iz sorodstva knjig ne razumejo, mi je stara mama za prebiranje med čuvanjem na vrtu podarila knjigo O duhovih.

Zbirka štiridesetih kratkih zgodb, utrinkov in asociacij dogodkov iz le navidez ločenih obdobij otroštva in odraslosti. Zgodbe ne razdelujejo nikakršne deklarirane "drugačnosti", varno ločene in odrezane od središčnosti, temveč jo kvečjemu prikazujejo kot neločljivo življenjsko stalnico. Kjer bi pričakovali zamorjenost, nas prvoosebna pripovedovalka pritegne v nepričakovane humorne zaplete.