V svojih delih se istoveti z domačim okoljem Prekmurja in poskuša življenjske zgodbe tamkajšnjih ljudi izvirno prenesti v svoje pisanje. V »album tišine« avtor polaga svoje besede kot neznosno monštranco, da bi se odzvale kot zvonovi razgaljene (so)vesti ter umolknile v imenu življenja. Pesnika privlači eksistencialni patos, hkrati pa se ga, kot ideološkega orodja, otepa. Brezno, ki se nam odpira skozi avtorjeve zapise, ima kulturno metafizično in mistično globino, to pa še ne pomeni, da ob njem ne doživimo tudi veselja ob letenju oziroma razdiranju pesniških oklepov. Kljubovanje vsemu okamenelemu pa ne vodi niti v literarni kanon niti v dvorano slave.