V Heteronomiji umetnosti in avantgard se Aleš Erjavec ukvarja zlasti z radikalnimi politiziranimi avantgardami, se pravi s futurizmom in s konstruktivizmom, in tako nadaljuje svoje delo z začetka osemdesetih let 20. stoletja, ko je pričel svojo »ekspedicijo na severni pol človeškega duha«. V pričujoči študiji so tako posebne pozornosti deležne radikalne avantgarde ter politična in ideološka vloga novejše umetnosti, še zlasti one z vzhoda. Nekateri vidijo v teh avantgardah skrajno obliko modernizma, drugi jih obravnavajo kot specifični vzhodnoevropski pojav, tretji pa jih preprosto zreducirajo na njihove zahodne ekvivalente.

Hewittova teorija plesa je prelomna, saj razume ideologijo kot poglavitno koreografinjo politik in družbenih praks, med katere sodi tudi plesna umetnost, ter analizira, kako so politike in družbe strukturirane na način koreografske estetike.

Knjiga Communitas: izvor in usoda skupnosti je Roberta Espositaumestila na mednarodni filozofski zemljevid zaradi izvirnega mišljenja skupnosti, filozofskega interesa, ki ga kasneje razvija in rekonfigurira med drugim v delih Immunitas: zaščita in negacija življenja in Bios: biopolitika in filozofija. Esposito ne misli pojma communitas kot lastnino in niti ne kot posest, ampak kot nekaj, kar je odtegnjeno sebstvu: kot manko. Da bi konkretiziral svoj koncept, Esoposito mišljenje skupnosti, skupnega, izpelje iz latinske besede communitas, sestavljene iz besed cum (skupaj, z) in munus (breme, dolžnost): munus, ki si ga deli communitas, je torej dolg, zaobljuba, dar, primankljaj in dolžnost. Esposito izpelje svojo konceptualizacijo skupnosti predvsem v teoretskih disputih s Hobbesom, Rousseaujem, Kantom, Heideggrom in Bataillem, pri tem pa je (podobno kot drugi pripadniki t.i. italijanske radikalne politične teorije) nadaljevalec Foucaultovega koncepta biopolitike in eden njegovih najvidnejših sodobnih filozofskih dedičev.

Knjiga Ko se zgodi ples / Zapisi, dokumenti, spomini orisujenjeno osebno plesno pot od učenke do plesalke, koreografinje in predvsem plesne pedagoginje, ki si je zadala za osnovno poslanstvo dati mlademu človeku trdno plesnotehnično znanje, da bilahko obvladoval telo in iz njega izvabljal lastni plesni izraz. To poslanstvo je prevzela od svoje velike učiteljice Mete Vidmar, "z vsem žarom predane epruvetno izčiščeni in nadvse zvesti različici modernega umetniškega plesa, izhajajoči iz smeri in šole Mary Wigman", kot je o njej napisala Marija Vogelnik.

Franco Berardi-Bifo v pričujoči knjižici očrta poglavitne tehnološke, kulturne in družbene premene, ki so v zadnjih petdesetih letih pripeljale do novih načinov proizvodnje (postfordizem), do prekarizacije dela in fraktalizacije finančnega kapitala, ter pokaže, kakšne posledice je to pustilo na družbenem telesu in njegovih gibanjih. Skozi redefinicijo pomena politične akcije v dobi prekarnosti in analizo sodobne sestave dela s poudarkom na kognitivnem delu Berardi razdela znani marksistični pojem občega intelekta kot analitični koncept in splošno formo sodobne subjektivnosti. Svojo misel razvija v navezavi na izbrane zgodovinske dogodke, skozi katere sledi pogojem mišljenja in razumevanja prehoda od modernega industrijskega dela do kognitivnega dela, ki izvira iz novih tehnoloških možnosti.

Bodeča žica ima v zgodovini tehnologij za razmejevanje prostora čisto poseben položaj. na prvi pogled je zgolj poljedeljski instrument, se pravi, samo orodje za uresničevanje pradavne funkcije: ograjevanja polja. Toda njena odločilna vpletenost v treh največjih modernih katastrofah neznanja, da je tudi priviligirani objekt za prostorski vpis oblastnih razmerij, značilen za moderni čas. prvič, bodeča žica izhaja iz edinstvene radikalizacije prostorskih razmejitev.

Knjiga Umetnost v času vladavine prava in kapitala je plod večletnega avtorjevega ukvarjanja s položajem umetnosti v sodobni družbi. V osprednje postavlja uprizoritvene prakse, ki učinkujejo kot svojevrstne distorzije v sistemu umetnosti, obenem pa v drugih družbenih poljih, zlasti v politiki, a tudi v pravu in ekonomiji.

V delu Agonistika: misliti svet politično (Agonistics: Thinking the World Politically) Chantal Mouffe opravi svojevrstno inventuro koncepta agonistične politične teorije, ki jo je razvijala vrsto let in temelji na predpostavki, da politično mišljenje terja prepoznanje ontološke dimenzije radikalne negativitete, ki je dialektično ni možno razrešiti, pa tudi ne doseči celostne objektivnosti. Mouffe v svoji teoriji nameni osrednjo in afirmativno vlogo konfliktu, ki ga razume kot predpogoj za vključitev Drugega; ključna koncepta njene politične misli ostajata »agonistika« in »hegemonija« radikalne demokracije na poti do zagotavljanja temeljnih človekovih pravic, svobode in enakosti za vse. V pričujoči knjigi Chantal Mouffe teoretsko sondira mednarodne odnose, strategije radikalnih politik, prihodnost Evrope in politike umetniških praks ter hkrati pokaže, kako agonistična politika v mnogih okoliščinah, kjer se alternative zdijo nemogoče, nakazuje možnosti za spremembe. Ob preučevanju kozmopolitizma, postoperaizma in različnih konceptov mnoštva se Chantal Mouffe zavzema za večpolaren svet kulturnega in političnega pluralizma.  

To delo obravnava eno samo temo v štirinajstih prizorih. tema je napovedana v samem naslovu: Aisthesis. "Estetika" je ime za kategorijo, ki zadnji dve stoletji na Zahodu označuje čutno tkivo in obliko umljivosti tega, kar imenujemo "umetnost". Pri tej temi je avtor imel priložnost vztrajati že prej v drugih delih: četudi začnejo umetnostne zgodovine svojo pripoved z jamskimi poslikavami v temini davnine, Umetnost kot pojem, ki označuje specifično obliko izkustva, na Zahodu zaživi šele po koncu osemnajstega stoletja....