Ali obstajajo ljudje, ki ne poskušajo zbežati pred delom, temveč, presenetljivo, pred užitkom? In sicer tako, da ga delegirajo na druge osebe, na živali ali na aparate? Mar uporabljajo snemalne naprave zato, da jim ne bi bilo treba gledati televizijskih serij? Si tiskajo besedila, ali pa si jih shranjujejo na trdi disk, da jim jih ne bi bilo treba brati? Nosijo športne copate, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati s športom? Imajo terenska vozila prav zato, da jim ne bi bilo treba voziti po terenu? In jim je ljubše, da se drugi ljudje smejijo, da jočejo ali da verjamejo v nekaj namesto njih; ali tudi, da so namesto njih drugi pijani kot Dioniz, razuzdani kot Mesalina, nedejavni kot Oblomov ali vulgarni kot ameriški predsednik? Zakaj svojih užitkov nočejo imeti zase? In zakaj jim je tako pomembno, če že nočejo užitkov zase, da jih nekdo drug užije zanje? –Robert Pfaller

DAN, NOČ + ČLOVEK = RITEM, Antologija slovenske sodobnoplesne publicistike 1918−1960 predstavlja izbor teoretskih, zgodovinskih in kritiških člankov o sodobnem plesu, modernem baletu in plesni kulturi, ki so bili v domačem periodičnem tisku objavljeni med obema vojnama in poldrugem desetletju po njej. Raziskava za antologijo je pokazala, kako obsežna in živa je bila domača publicistična produkcija in kako izjemno je bilo zanimanje za tovrstno umetnost in njeno kulturo v obdobju obeh monarhij in prve socialistične Jugoslavije.

Pričujoča knjiga osvetli razmerje med filozofijo in sodobno eksperimentalno koreografsko prakso v delih vodilnih evropskih koreografov. Razpravo z vidika Deleuzove, Spinozove in Bergsonove filozofije o telesu, gibanju in času v performativnih umetnostih, pa tudi o pojmih teatraličnosti, afekta, improvizacije in procesa, ter o zmožnostih koreografije, da »izrazi« misel, spremlja natančna analiza sedmih prelomnih plesnih predstav: Self Unfinished (1998) in Untitled (2005) Xavierja Le Royja, Weak Dance, Strong Questions (2000) Jonathana Burrowsa in Jana Ritseme, héâtre-élévision (2002) Borisa Charmatza, NVSBL (2006) Eszter Salamon ter 50/50 (2004) in It's In The Air (2008) Mette Ingvartsen in Jefte van Dintherja.

V Heteronomiji umetnosti in avantgard se Aleš Erjavec ukvarja zlasti z radikalnimi politiziranimi avantgardami, se pravi s futurizmom in s konstruktivizmom, in tako nadaljuje svoje delo z začetka osemdesetih let 20. stoletja, ko je pričel svojo »ekspedicijo na severni pol človeškega duha«. V pričujoči študiji so tako posebne pozornosti deležne radikalne avantgarde ter politična in ideološka vloga novejše umetnosti, še zlasti one z vzhoda. Nekateri vidijo v teh avantgardah skrajno obliko modernizma, drugi jih obravnavajo kot specifični vzhodnoevropski pojav, tretji pa jih preprosto zreducirajo na njihove zahodne ekvivalente.

Posebna tematska številka Maske Avtonomija plesu: Študije primerov sodobnoplesnih praks nekdanjega jugoslovanskega prostora, je izšla v sodelovanju z Nomad Dance Insitutom (NDI), raziskovalnim programom balkanske plesne mreže Nomad Dance Academy (NDA), ki deluje od 2013 in vključuje 28 aktivnih udeležencev.

Hewittova teorija plesa je prelomna, saj razume ideologijo kot poglavitno koreografinjo politik in družbenih praks, med katere sodi tudi plesna umetnost, ter analizira, kako so politike in družbe strukturirane na način koreografske estetike.

Knjiga Communitas: izvor in usoda skupnosti je Roberta Espositaumestila na mednarodni filozofski zemljevid zaradi izvirnega mišljenja skupnosti, filozofskega interesa, ki ga kasneje razvija in rekonfigurira med drugim v delih Immunitas: zaščita in negacija življenja in Bios: biopolitika in filozofija. Esposito ne misli pojma communitas kot lastnino in niti ne kot posest, ampak kot nekaj, kar je odtegnjeno sebstvu: kot manko. Da bi konkretiziral svoj koncept, Esoposito mišljenje skupnosti, skupnega, izpelje iz latinske besede communitas, sestavljene iz besed cum (skupaj, z) in munus (breme, dolžnost): munus, ki si ga deli communitas, je torej dolg, zaobljuba, dar, primankljaj in dolžnost. Esposito izpelje svojo konceptualizacijo skupnosti predvsem v teoretskih disputih s Hobbesom, Rousseaujem, Kantom, Heideggrom in Bataillem, pri tem pa je (podobno kot drugi pripadniki t.i. italijanske radikalne politične teorije) nadaljevalec Foucaultovega koncepta biopolitike in eden njegovih najvidnejših sodobnih filozofskih dedičev.