Drago Jančar poleg romanov, dram in kratkih zgodb piše še literarne refleksije, najpogosteje ob knjigah ali gledaliških predstavah, občasno pa tudi o splošnih estetskih vprašanjih o literaturi in njenem položaju v svetu.

McGahernov roman Tema je postavljen v vaško okolje Irske. Téme – ki so pri McGahernu pozneje postale stalnica – so odraščanje in krivda pa tudi nenadzirljiva seksualnost, ki jih izkrivljata tako lokalna puritanska pobožnost kot nenavaden, silen in dvomljiv odnos med ovdovelim očetom in njegovim sinom.

Najstnica Daša je mirna in prijazna punca, ki vedno pazi, da ne bi koga užalila ali prizadela, česar pa ji okolica ne vrača na enak način. Odrašča v svetu plitvih kulturnih vzorcev, velikih socialnih razlik, poneumljanja potrošniško naravnane družbe, licemerstva, oportunizma in zgolj načelnih enakopravnosti in dopuščanja drugačnosti, ki v resnici temeljita prav na izločevanju in nasilju nad drugačnimi.

Vas skrbi, kaj je v industrijsko pripravljeni hrani za psa? Se sprašujete, ali vaš ljubljenec dobi vse potrebne hranljive snovi? Če je tako, lahko začnete pripravljati zdrave obroke kar sami.

Winckelmannova mojstrovina Zgodovina umetnosti starega veka je bila objavljena leta 1764. Kritiki so delo kmalu prepoznali kot veličasten prispevek k evropski literaturi in temeljno delo za nadaljnji razvoj umetnostne zgodovine in klasične arheologije.

Prvi izvirni slovenski roman na temo alzheimerjeve bolezni prikazuje njene srhljive svetove večinoma skozi oči bolnika.

Z romanom Kobold, ki se navezuje na knjigi Jaz pa vprašam, kdo to tolče in Denar od Hitlerja, je Radka Denemarková zaokrožila svojo trilogijo o srednjeevropskem 20. stoletju. Roman je sama opredelila takole:

Mozaični roman se z dvanajstimi zgodbami vrti okoli problematičnega najstnika Simona, nesramnega, zvitega, potuhnjenega, izkoriščevalskega mulca iz dobro situirane družine. Troublemakerja torej in meščanskega razvajenca, a se izkaže, da tudi njegove kmečke korenine po materini strani niso zanemarljive. Bralec iz zgodbe v zgodbo vse globlje prenika v Simonov lik in okolje, iz katerega izhaja, čeprav o njem nikoli ničesar ne izve iz »prve roke«. Njegova podoba se kot kakšna sestavljanka gradi iz pripovedi ljudi, ki v njegovem življenju igrajo pomembno vlogo. In tudi nasprotno, tako ali drugače Simon odigra pomembno vlogo v njihovem življenju, pa ne le njegovih najbližjih, ampak tudi šolskega varnostnika, sošolke, učiteljice biologije, psihologinje ali študentke igre, skratka vseh tistih, ki v knjigi dobijo svoj glas. Simon je nekakšen simptom ali trn v peti njihovih osebnih problemov, ki se izluščijo iz pripovedi, a hkrati tudi sprožilec morebitnih razrešitev, ki spet povratno delujejo nazaj na Simona. Vsaka zgodba je majhna zaokrožena celota z odprtim koncem, ena za drugo pa postopoma drobijo klišejske kalupe in sestavljajo vse bolj celovit izsek življenja, za katerega se na koncu zdi, da sega onkraj slabega in dobrega. Pisatelj mojstrsko zajame svet posameznih pripovedovalcev, skoznje detektira nekatere značilne, nemara celo ključne slike današnjosti, obenem pa pretehtano dozira in stopnjuje razvoj celote. Prerez sveta v Simonovih pričah, ki nezadržno vlečejo v zgodbarski vrtinec, je tako »univerzalen v lokalnem«, zaradi svojevrstne rašomonske perspektive pa bralca tudi potem, ko odloži knjigo, zlepa ne spusti iz rok.