V ospredju opisov dokumentarno-esejistične knjige Kontaminirane pokrajine so prav zares – pokrajine kot geografsko-ekološko zaokrožene prostorske enote, ki pa jim avtor Martin Pollack dodaja predvsem zgodovinsko, ponekod celó duhovno in etično komponento.
Gre za forenzično potovanje po pokrajinah (srednje)evropskega Vzhoda in zapis o njihovem ›življenju‹ v obdobju od medvojnega časa do približno naših dni, a s posebnim poudarkom na tragičnih viharjih, ki so jim bile te pokrajine izpostavljene v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Potovanje sega vse od baltskih držav na severu vzhodno-/srednjeevropskega loka do kočevskih pragozdov na njegovem jugozahodu. Zajame slikovite pokrajine, njihovo čudovito naravo in tradicionalna ljudstva, ki živijo v njih, vendar ima zlovešč podton: to so vendar pokrajine, v katerih so množično umirali pripadniki zdaj te, zdaj one skupine ljudi oziroma rase oziroma narodnosti …, kjer so bili množično pokopani, da je bil tako utišan njihov glas, da je bila tako izbrisana vsaka sled za njihovimi življenji.

Wiera Gran je bila ruska Judinja, rojena kot Weronika Grynberg leta 1916. Med nemško okupacijo je kot znamenita judovska pevka ob klavirski spremljavi Wladyslawa Szpilmana nastopala v kavarni sredi varšavskega geta. Oba sta pekel geta preživela. Na dan, ko je leta 1942 zbežala iz geta, je opazila Szpilmana v uniformi judovske policije, ko je Jude iz geta gnal v konvoj za taborišče, po vojni pa je prav on njo prvi osumil kolaboracije z Nemci in ji s tem uničil življenje. (V znanem filmu Pianist Romana Polanskega je prikazan v povsem drugačni luči!) Obtožbe so se vlekle skozi vse njeno življenje, in čeprav je bila na vseh procesih oproščena, to ni bilo dovolj za tiste, ki so jo obtoževali. Zadnjih trideset, štirideset let življenja je poskušala dokazati svojo nedolžnost in za to porabila vso svojo energijo.

Prehajalec prehaja med fiziko in metafiziko in se sprašuje, katera stvarnost je sploh resnična: ali ta, ki jo vidimo, ali tista, ki jo občutimo. Prehajanja med stvarnostmi so nanizana v osmih zgodbah, napisanih v tekočem, na videz preprostem, izredno berljivem jeziku, kar bo nedvomno pritegnilo tudi tiste bralce, ki običajno ne posegajo po tovrstni (psihedelični) literaturi. Skozi takšno lahkotno pisateljsko govorico pa se nam razkriva vsebina, ki presega okvir razvedrilnega, kratkočasnega branja ob čaju in piškotih v dolgih zimskih večerih.
Koliko zgodbenosti je v tej zbirki prehajanj take, da jo lahko umestimo v konvencionalno stvarnost, in koliko je one druge, metafizične? O tem bo odločal bralec sam – ob lastnem prehajanju skozi zgodbe.

Februarja 2014, malo pred petindevetdesetim rojstnim dnevom, se je izteklo dolgo in zanimivo življenje enega velikih Slovencev prejšnjega stoletja, klaretinskega patra Ivana Tomažiča. Čeprav knjiga odstira njegovo razgibano življenjsko zgodbo, ta ni v osredju. Njena osrednja tema je namreč dunajski visokošolski oz. študentski dom Korotan, ki si ga je p. Tomažič zamislil kot trajno podporo koroškim in drugim slovenskim študentom na Dunaju in ga je ob podpori mnogih tudi zgradil. Dal ga je v last celovški Mohorjevi družbi, ki naj bi, kot je bilo zapisano v pogodbi med njim in Mohorjevo, zagotovila izpolnitev poslanstva, ki ga je določil ustanovitelj p. Ivan Tomažič.

Roman Norma je prvoosebna pripoved atleta – tekača v zatonu, ki zaradi nenadne bolezni pristane v bolnišnici. Po odpustitvi spremeni način življenja in začne načrtno trenirati v želji, da bi dosegel olimpijsko normo. Zaradi ljubezni do ženske, ki jo je srečal med bivanjem v bolnišnici, se mu tudi maratonska olimpijska norma zazdi dosegljiva. Skozi pripoved se razkrije nenavadna ljubezenska zgodba, napajana z nerazčiščeno bolečino iz preteklosti, vprašanje, koliko smo pripravljeni tvegati, da bi dosegli, kar si želimo že od mladih nog, in navsezadnje junakov tek ne le skozi ciljno črto, ampak tudi skozi življenje.

Kateri je najstarejši še stoječi javni spomenik v Ljubljani? Kakšne namene je imel Primož Trubar: ustvariti slovenski narod ali ponemčiti slovensko ljudstvo? Je bil Jurij Vega španski plemič? Je Ljubljana slovensko narodno središče zaradi geografije ali zaradi politike? Kako je mogoče, da slovensko mesto ne prenese pogleda na največjo umetnino, nastalo izpod rok slovenskega umetnika?

Kapitalizem, kakršnega poznamo, je že dolgo v krizi. V zadnjem času se množijo izjave in trditve filozofov, učenjakov, publicistov o tem, da so kapitalizmu šteti dnevi, da propada, tone, se utaplja v samem sebi. Glede na vsakdanje izkušnje z življenjem v razmerah svetovne finančne in gospodarske krize, ki kar noče oditi in na katero smo se kakor že navadili, se ponuja vtis, da je govorjenje o kolapsu kapitalističnega družbenega reda čedalje bolj smiselno.

Veliki umetniki, ki jih vsi poznamo, so večinoma moški, o ženskih ustvarjalkah pa je znanega bolj malo. Razlogov za to je več: ženskam so bile »umetnostne akademije« nedostopne, zaradi svojega družbenega položaja se niso mogle izobraževati in samostojno ustvarjati.

Apologija altruizma opisuje čas, ko je Franc Sodja zapustil Evropo in delal v Torontu in Buenos Airesu, delno tudi na Koroškem. O njegovem delu pričajo predvsem njegovi nekdanji učenci v Misijonskem zavodu v Buenos Airesu. Sodja je zgledno vodil ta zavod pod Južnim križem poldrugo desetletje. Ustanove danes ni več, a živi na različne načine v številnih posameznikih.

Ob rojstvu prvega otroka se marsikatera mamica oskrbi z dojenčkovim albumom in začne zavzeto zapisovati vse, kar se v prvih tednih in mesecih dogaja z njenim dojenčkom: od prvega nasmeška do prvega koraka ... Potem pa je treba v službo in časa je vse manj, v marsikaterem albumu pa zmanjka tudi strani.