Matanovič je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja deloval v skupini OHO, pozneje pa je na sorodnih izhodiščih v bližini Seattla v državi Washington, kjer živi in dela, ustanovil Pomegranate Center. Ta skupnostim pomaga načrtovati in graditi skupne prostore za druženje ter deluje na področjih srečevanja umetnosti, ekologije, ekonomije, zdravstva in vzgoje. Njegovi interdisciplinarni projekti temeljijo na soodvisnosti in skupnih raziskavah življenjskega prostora ter delujejo v točkah srečevanja skupnosti.

Mohamed piše pesmi. V pručujoči knjigi jih je posvetil ženskam, ki jih je spoznal v času svojega bivanja v Ljubljani. Protagonistke niso muze v klasičnem pomenu besede, med njimi so aktivistke, kulturne in socialne delavke, ki svoj čas in naklonjenost prostovoljno delijo s "tujci". Mohamedove pesmi so impresije, ženske opisujejo skozi subjektivno oko pesnika, kljub temu pa v njih lahko prepoznamo socialni in zgodovinsko-geografski kontekst ter občutke prijateljstva in topline.

Publikacija prinaša prispevke štirinajst teoretičark oziroma teoretikov in kustosinj oziroma kustosov z vseh koncev nekdanje Jugoslavije ter dokumentarni del z izborom skupinskih razstav in bibliografije.

Katalog ob razstavi.

Marij Pregelj (1913–1967) je v slovenski zgodovini slikarstva eden najpomembnejših avtorjev modernizma. Tokratna retrospektivna razstava predstavlja Pregljev opus v najbolj obsežnem izboru v zadnjih desetletjih in s tem nadaljuje študijsko predstavitev vrhunske modernistične tradicije po razstavah Marka Šuštaršiča in Gabrijela Stupice v Moderni galeriji v preteklih letih.

Za več informacij o razstavi kliknite TUKAJ.

Andraž Šalamun se je s svojim delom že pred desetletji zapisal med ključne slikarje poznega 20. stoletja na Slovenskem. Vzvratni vpogled na njegov opus ob pregledni razstavi v Moderni galeriji nam pokaže pisano sosledje različnih faz in obdobij, če jih gledamo skozi umetnostnozgodovinski okvir  in znotraj njega premišljamo umetnikov "razvoj" in "napredek" v zaporedju in zorenju oziroma odmiranju njegovih lastnih umetniških in likovnih invencij ali njegovo lego v odnosu do zunajumetnostnega okvira časa ter njegovih umetnostnih in širše družbenih tendenc in premikov. Šalamunov opus se pri tem pokaže kot izredno raznolik, pa vendar še zdaleč ne razpršeno nepovezan; prav nasprotno, zdi se - tako pokaže razstava - , kot da izvira iz istega izvira in je zatorej prežet z istorodno silo, ki pa v različnih časih dioživlja različne premene in izbruhe. V številnih najbolj uspelih delih, in teh je veliko, saj je Šalamun izredno ploden avtor, se bo vedno razkrila ista zavzetost, čutno nabita eruptivna sila ustvarjalnega akta, neki specifičen šalamunovski način, ki je prej kot metoda nekakšna avantura ustvarjanja. 

Katalog razstave...

Morda ne bi bilo pretirano trditi, da je Kalaš vsem umetniškim in pedagoškim uspehom navkljub v slovenskem prostoru še vedno, oziroma do neke mere, polarizirajoča figura: njegovo delo bodisi vzbuja fascinacijo, ki je bolj kot ne povezana z izumom stroja za slikanje, svojevrstne tehnike, ki jo je Kalaš poimenoval aerografija in ki vsekakor nosi pečat duha časa, v katerem je nastala, bodisi povzroča zadržke, saj je slikarjeva roka, pa četudi stroj še vedno dopušča in celo zahteva določene intervencije, v očeh nekaterih žal postavljena na stran, s tem pa naj bi se bojda izgubila pristnost umetniškega ustvarjanja.