Gašper Kralj se v svoji etnološki raziskavi Izginuli in vrnjeni loteva kolonializacije Latisnke Amerike in njenih današnjih posledic, predvsem nasilne asimilacije staroselcev. Zbral je pričevanja o uporih v Gvatemali in Latinski Ameriki in opozoril na staroselske intelektualce, ki s svojimi zapisi sprevračajo zahodni pogled na kolonialna dogajanja in ponujajo drugačna branja zgodovine in sedanjosti. V drugem delu knjige se posveča diktaturam in najkrutejši obliki vojaškega nasilja, izginotju ljudi, ki za svojce niso ne živi ne mrtvi, sistem pa jih sili v pozabo preteklosti in molk.

Sennettovo delo sodi med analize, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in v začetku tega prispevale k renesansi ekonomske sociologije in so pojasnjevale vpetost ekonomskega dogajanja v socialno okolje. S tem so poskušale preseči značilnosti ekonomske analize in prispevati k celostnejšemu razumevanju ekonomskega dogajanja.

Knjiga Identiteta naniza tako rekoč vse velike teme, s katerimi se je Zygmunt Bauman ukvarjal v seriji knjig, ki jih je objavil v preteklem desetletju. Pisemska oblika radodarno omogoča to, kar Bauman najraje počne: v širokih zamahih se sprehaja po evropski zgodovini, po družbeni teoriji, visoki literaturi, pismih bralcev in med zadnjimi modnimi trendi.

Igor Zabel je bil eden redkih, če ne edini slovenski teoretik, ki se je analitsko ukvarjal s sodobno umetnostjo, tudi s sodobno slovensko umetnostjo. Bil je avtor, ki so ga zaradi njegovega izjemnega znanja spoštovali dobesedno po vsem svetu. Doslej je izšla le ena knjiga njegovih teoretskih spisov (Speculationes, ISH, minora, 1997), vse drugo je bodisi neobjavljeno ali pa v raznih jezikih razpršeno po katalogih.

Na boks s kraljico je tako posthumna, nekako spominska izdaja njenih popotniških afriških zapisov po Gani in Burkini Faso na prelomu tisočletja, kjer se sosednji strani spogledujeta kot besedilo in dovolj estetska fotografija. Gre za sproščene in nepretenciozne zapise popotniških pripetljajev: od obiska afriškega filmskega festivala prek postankov po vaseh ter sodelovanja pri različnih lokalnih kuharskih opravilih do prebiranja skrajšane verzije Otoka zakladov. Knjižica se konča z vrnitvijo v domovino in zapisom: »Že na letalu sem po poročilih izvedela, da je kosovska kriza še vedno osrednja novica, kakor je bila od mojem odhodu v Afriko. Še uro dlje smo morali čakati na ljubljansko letalo, ker je bil let za Zagreb odpovedan: zračni koridorji so bili namenjeni natovim letalom. Dobrodošli doma!

Pesem ceste je poravnava skoraj osemdeset let starega dolga do indijske književnosti; po obliki je sicer roman, vendar pa nima klasične romaneskne zgradbe, saj teče podobno, kakor je teklo življenje na bengalskem podeželju v času pozne britanske vladavine. Delo skozi oči glavnih junakov prikazuje trd boj za preživetje revne brahmanske družine, hkrati pa se za tem realizmom poetski opisi narave spletajo z mitologijo in odmevom klasičnih indijskih besedil. Po romanu je leta 1955 nastal tudi istoimenski film, ki ga imajo za enega vrhuncev indijske kinematografije. (Premiera)

Odkar se Evropejci imajo za Evropejce, so prepričani da so prav posebni dediči klasičnih civilizacij sredozemskega sveta. Prav tako sodijo, da je njihova civilizacija sad zlitja racionalne in humanistične civilizacije Grčije in Rima ter duhovnega uvida in moralne trdnosti judovsko-krščanskega verskega izročila.

Tematika, ki jo – pretežno deskriptivno, a z dokaj jasno razvidno kritično / svarilno intenco – obravnava Wacquant, sega daleč onstran razmerij med revščino, kriminalnim vedenjem in kazenskimi sankcijami.

Ali se lahko v Evropski uniji družinska kmetija zares ohrani tudi v prihodnosti in ali imajo kmetje realno možnost za preživetje, bodo pokazala desetletja, ki prihajajo. Dvanajst stoletij, ki jih obravnava ta knjiga, je pokazalo, da so kmetje v zgodovini doživljali korenite spremembe in da so se morali prilagajati najrazličnejšim novostim: mednje sodijo zemljiško gospostvo, kolobarjenje, kmetijstvo v tžnem gospodarstvu, mehanizacija kmetijstva in še marsikaj. Kmečki način življenja pa se je ohranil vsem tem izzivom navkljub: in v tem je morda upanje za prihodnost.

Močnika v tej knjižici zanimajo predvsem tiste prakse gledanja, ki se izvijejo iz primeža samodejnosti in reproduciranja razmerij podrejanja ter postanejo prakse emancipacije. To so v prvi vrsti različne umetnostne prakse – od Michelangela do Dzige Vertova, Marka Kovačiča, Alenke Pirman in Sanje Iveković – , ki nam pomagajo spregledati. Posebej velja poudariti dejstvo, da gre za izvirno teoretsko misel, zapisano v »maternem jeziku«. Pri avtorju namreč koncepti izraščajo neposredno iz jezika ter ga s tem nadgrajujejo in obenem spodjedajo njegovo samoumevnost. Maša Ogrizek