V knjigi avtor obravnava litaraturo kot vsakdanjo, institucionalno prakso. Prav zaradi te banalno vsakdanje razsežnosti je literatura paradoksno več kot le dragocen niz idiosinkratičnih rab vsakdanje govorice. Bolj ko je literaturo mogoče ločiti od vsakdanjega, heteronomnega, bolj so celo njene avtonomne formalne premene relevantne za sodobno kritično teorijo kulture. V ta namen v tej knjigihkratno bere obe obstoječi obravnavi literature in vsakdanjega: na enoi strani dekonstrukcija branja filozofije vsakdanje govorice, na drugi pa nove materialistične zgodovine literarne institucije...

LTI? Nenavadna kratica na naslovnici Klempererjeve knjige, karatica za Lingua tertii Imperii, je v latinščino prevedena sintagma "govorica tretjega rajha". Avtor na začetku knjige poudari, da je bil zanj znak LTI, ta protikratica, ki si jo je izmislil kot analogijo tistim, s katerimi se je srečevav v nacističnem režimu, v njegovem dnevniku balansirka, nujno orodje, ki ga je ohranjalo živega kot hodca na napeti vrvi v vrtincu totalnega gospostva nacionalsocialističnega režima.

Alexandre Kojève je naučil francosko občinstvo brati Hegla. Pred Kojèvom je bil Hegel na francoskem področju snov za akademsko filozofijo; ali kakor je napisal mladi Althusser v predstavitvi Queneaujeve izdaje Kojèvovih predavanj:
[Kojèvova] knjiga je več kakor le Uvod v branje Hegla. To je vstajenje mrtveca, natančneje: razodetje, da Hegel, ta mislec, ki so ga razkrojili, razcefrali, poteptali, izdali, vendarle prebiva v globinah odpadniškega stoletja in ga obvladuje.

Avtor pričujoče knjige je intelektualec zelo redke vrste. Luciano Canfora, rojen leta 1942 v Bariju in že dolga leta profesor na univerzi v rojstnem mestu, je klasični filolog in antični zgodovinar in politični mislec.

Laibach pred javnost postavlja enigmatično estetsko prakso in kompleksen konstrukt, ki ga brez preostanka ni mogoče dekodirati, saj je sprejemnik oz. njegova percepcija konstitutiven del učinka. Pri tem ima odločilno vlogo poznavanje konteksta, simbolov, zgodovine umetniških praks in gibanj ter privilegij, "da si zraven", recepcijo pa v glavnem usmerja in determinira strategija šoka.

Uslužbenci. Poročilo iz najnovejše Nemčije (1930) Siegfrieda Kracauerja je prva nemška empirična sociološka študija, ki je bila že ob nastanku deležna številnih pohval, danes pa velja za klasiko analitično-dokumentarne literature. V njej je prikazano življenje uslužbencev, ki so bili v dvajsetih letih prejšnjega stoletja nov, še neraziskan sloj delavskega razreda. Njihove delovne in prostočasne navade ter problemi kažejo presenetljivo podobnost z družbeno realnostjo sedanjega časa

Prihodnja desetljetja bodo prinesla presenetljive pretrese in hude preizkušnje. Nekaj jih bo videti zelo novih, nekaj precej starih.

Alain Supiot je profesor prava na univerzi v Nantesu in direktor postdimplomskega inštituta na isti univerzi. Objavil je veliko število knjig s področja delovnega prava.

PRISPEVEK K ANTROPOLOGIJI ANARHIZMA (odlomek iz spremne besede)
Graeberjev provokativno-inspirativni, a tudi precej brani pamflet prihaja na navidezno nemogoč teren, saj česa takega, kot je anarhistična antropologija, na prvi pogled ni. Sodobna antropologija je sicer veliko prispevala k postkolonialnim študijem, nasploh k zatonu evrocentrizma ali vsaj k temu, da se ta ne more več razglašati za univerzalni um. K temu je pripomogla neizmerna količina »terenskih raziskav« oziroma pričevanj o raznoličnosti in inovativnosti človeškega socio-kulturnega eksperimentiranja.