Knjiga jasno in poljudno, vendar strokovno korektno, prikazuje, kako je prišlo do sedanje velike zadolženosti nekaterih držav (Portugalska, Španija, Francija, Grčija, Slovenija in Argentina) in kako bi jo bilo mogoče odpraviti, ne da bi pri tem žrtvovali pridobitve družbenih bojev v zadnjih stoletjih. Bralcu predstavlja izvirne slovenske prispevke in nekaj najboljših analiz, ki povezujejo strokovno kompetenco z družbenim angažmajem. Namen knjige je, da osvesti slovensko javno mnenje in ga predrami iz fatalistične depresije, ki prevladuje v javnih obravnavah slovenskega dolga.

V knjigi o vratih avtorja zanima banalnost, vsakdanjost hoje skozi vrata: ljudje namreč stopamo skozi najrazličnejša vrata 400–500 krat na dan. Vprašanje je torej, zakaj je človeštvo za tako vsakdanje dejanje – prehajanje iz enega prostora v drugega – iznašlo tako zapletene naprave in tako raznovrstno »etiketo«. Dibie trdi, da vrata nikoli niso nekaj nevtralnega in da je vprašanje zunaj/znotraj eminentno filozofsko in kulturno vprašanje.

V zvezkih in rokovnikih iz zapuščine Igorja Zabela so dnevniški zapisi, skriti med urniki, osnutki predavanj, iztočnicami za intervjuje, adresarji ipd. Igor Zabel je pisal dnevnik na službenih potovanjih; in potoval je veliko, obiskal je velik kos sveta, od Los Angelesa do Tel Aviva in Moskve. Seveda tudi vso Evropo. Dnevnik je mišljen dobesedno, kot kronološka zabeležka dogajanj v dnevu. Opisane so razstave, ideje, ki so se mu ob njih porodile, srečanja z zbiralci in umetniki, pa tudi utrinki iz vsakdanjega življenja. Pisal je na letališčih, na vlakih, v hotelih ipd. Dnevniki so napisani stvarno, v Igorjevem preciznem slogu, in so dragocena pričevanja o umetnostni sceni, ljudeh, razstavah, življenju.

V knjigi avtor obravnava litaraturo kot vsakdanjo, institucionalno prakso. Prav zaradi te banalno vsakdanje razsežnosti je literatura paradoksno več kot le dragocen niz idiosinkratičnih rab vsakdanje govorice. Bolj ko je literaturo mogoče ločiti od vsakdanjega, heteronomnega, bolj so celo njene avtonomne formalne premene relevantne za sodobno kritično teorijo kulture. V ta namen v tej knjigihkratno bere obe obstoječi obravnavi literature in vsakdanjega: na enoi strani dekonstrukcija branja filozofije vsakdanje govorice, na drugi pa nove materialistične zgodovine literarne institucije...

LTI? Nenavadna kratica na naslovnici Klempererjeve knjige, karatica za Lingua tertii Imperii, je v latinščino prevedena sintagma "govorica tretjega rajha". Avtor na začetku knjige poudari, da je bil zanj znak LTI, ta protikratica, ki si jo je izmislil kot analogijo tistim, s katerimi se je srečevav v nacističnem režimu, v njegovem dnevniku balansirka, nujno orodje, ki ga je ohranjalo živega kot hodca na napeti vrvi v vrtincu totalnega gospostva nacionalsocialističnega režima.

Alexandre Kojève je naučil francosko občinstvo brati Hegla. Pred Kojèvom je bil Hegel na francoskem področju snov za akademsko filozofijo; ali kakor je napisal mladi Althusser v predstavitvi Queneaujeve izdaje Kojèvovih predavanj:
[Kojèvova] knjiga je več kakor le Uvod v branje Hegla. To je vstajenje mrtveca, natančneje: razodetje, da Hegel, ta mislec, ki so ga razkrojili, razcefrali, poteptali, izdali, vendarle prebiva v globinah odpadniškega stoletja in ga obvladuje.

Avtor pričujoče knjige je intelektualec zelo redke vrste. Luciano Canfora, rojen leta 1942 v Bariju in že dolga leta profesor na univerzi v rojstnem mestu, je klasični filolog in antični zgodovinar in politični mislec.

Uslužbenci. Poročilo iz najnovejše Nemčije (1930) Siegfrieda Kracauerja je prva nemška empirična sociološka študija, ki je bila že ob nastanku deležna številnih pohval, danes pa velja za klasiko analitično-dokumentarne literature. V njej je prikazano življenje uslužbencev, ki so bili v dvajsetih letih prejšnjega stoletja nov, še neraziskan sloj delavskega razreda. Njihove delovne in prostočasne navade ter problemi kažejo presenetljivo podobnost z družbeno realnostjo sedanjega časa

Prihodnja desetljetja bodo prinesla presenetljive pretrese in hude preizkušnje. Nekaj jih bo videti zelo novih, nekaj precej starih.