Roman Moški sodobnega in večkrat nagrajenega francoskega pisatelja Laurenta Mauvignierja je izšel leta 2009 in ga je bilo mogoče brati v kontekstu hudih socialnih nemirov, ki so leta 2005 izbruhnili po francoskih mestih med potomci priseljencev. Protagonisti protestov so bili predstavniki tretje generacije imigrantov, generacije, ki je bila najbolj francoska, a se je čutila najmanj integrirano in najbolj segregirano. Pisatelj se je v iskanju razlogov povrnil k »izvirnemu grehu« rasne segregacije, k francoskemu kolonializmu, natančneje k njegovi zadnji veliki krvavi epizodi v Alžiriji. Alžirska osvobodilna vojna je trajala od leta 1954 do 1962 in je zahtevala okoli milijon žrtev, opustošila je to magrebsko državo, vnesla teror na francoskem ozemlju in fizično in psihično pohabila na tisoče mladih francoskih vojakov. Eden takih je tudi osrednji lik tega romana

Glavni lik romana nima imena. Ima pa zato nekoliko nenavadno službo in tudi precej neobičajen pristop do nje. Je paliativni oskrbovalec, ki učinkovito, morda še preveč, skrbi za umirajoče. Da bi ublažil tesnobo, ki ga obhaja med delom in še zlasti po njem, piše dnevnik. In da ne bi pozabil. Ko ima delo, ko torej ljudje ob njem umirajo, je videti, da ima stvari bolj ali manj pod nadzorom. Ko ga nima, se zdi, da se mu počasi podira svet. Njegova ustaljena srečanja s pivskimi tovariši in partnerko Katarino postajajo vse krajša. Beži, do onemoglosti bezlja naokoli ali se kje skriva. Vse bolj obupan je, ko išče alibi za svoja zločinska dejanja, ki to morda niso, in vse bolj osamljen, ko inkriminira prijatelje, ki to morda so. V oskrbovalčev preganjavični notranji svet so tako spretno všita vprašanja smrti, samomora, umora, evtanazije, krivde ... To nenavadno delo Gašperja Kralja, ki opisuje podrobnosti smrti in umiranja, hkrati pa se osredotoča na drsenje prvoosebnega pripovedovalca v norost, je, kot je v spremni besedi napisal Matej Bogataj, »nadvse artikuliran romaneskni prvenec, ki ga po slogu lahko uvrstimo v območje med Kovačičevim romanom Deček in smrt in Robbe-Grilletovim Voyeurjem ter Beckettovimi junaki«.

Preberite recenzijo knjige.

Knjiga je v izboru finalistov za nagrado kresnik.

Knjiga ob konkretnem zgodovinskem gradivu razvija problematiko epistemologije zgodovinopisja. V uvodu avtor postavi problematiko in predstavi izhodiščno tezo: epistemološka vprašanja se najbolje postavljajo in rešujejo ob prelomnih zgodovinskih dogajanjih.

Knjiga, ki je prvič izšla leta 1969, velja zdaj za absolutno klasiko, avtorju je prinesla svetovno prepoznavnost (da ne rečemo slavo) in odprla novo polje socialne zgodovine: zgodovino (socialnega) razbojništva in piratstva. Razbojniki niso samo zločinci, temveč dosti več, pravi Hobsbawm: dobili so status pustolovcev, maščevalcev in predvsem zagovornikov socialne pravičnosti. Zgodovinske like, kot so Robin Hood, Rob Roy in Jesse James pozna ves svet, o njih so pisali romane in snemali filme. Bralce pa bodo nedvomno zanimali tudi balkanski hajduki, indijski dakoiti in brazilski cangaçeiros, sicer bolj znani na področjih, kjer "operirajo".

Arundhati Roy avtorica nagrajenega (Booker) romana Bog majhnih stvari se zadnja leta posveča skoraj izključno aktivizmu in piše kritične knjige o sodobni Indiji. Indija je država z 1,2 milijarde prebivalcev (uradni cenzus), toda 100 najbogatejših Indijcev ima premoženje v višini četrtine indijskega bruto domačega proizvoda. Ostalo prebivalstvo so duhovi, živeči v sistemu, ki je zunaj njihovega nadzora. Indija je država, v kateri večina ljudi živi z manj kakor 2 dolarjema na dan; država, v kateri kmetje množično delajo samomore, ker ne morejo odplačevati dolgov; država, v kateri dalite (nedotakljive) preganjajo iz njihovih vasi, ker lastniki prodajajo zemljo velikim poslovnim interesom. To so primeri »cvetočega« gospodarstva, ki je spodkopalo sodobno Indijo, to so tudi teme, s katerimi se ukvarja knjiga Arundhati Roy.

Spomladi leta 1994 se je v Ruandi začel genocid, v katerem je bilo v sto dneh pobitih med 800.000 in milijon civilistov, moških, žensk in otrok. Ubijalsko orožje so bili v glavnem mačete in kiji, v katere so bili zabiti žeblji, šele potem strelno orožje itn. Ubijalce je spodbujala rasistična in ubijalska ideologija. To vemo ali pa mislimo, da vemo. Ruanda je v naših glavah odtlej povezana z grozo, krvjo, norostjo.

Pivo v biljardnici, edini roman Waguiha Ghalija, je jezna podoba egiptovske družbe v času po Naserjevi revoluciji. Vse v državi se zdi lažno: politična prepričanja, službe, medčloveški odnosi, oblast. Celo pivo iz naslova je le mešanica lokalnega piva, vodke in viskija in slab približek bassu, ki se ga je glavni junak Ram navadil, ko je živel v Londonu, biljardnica pa poskus bogatega očeta, da bi nesposobnemu sinu zagotovil eksistenco. Ram, revni član bogate družine, po vrnitvi iz tujine poskuša najti svoje mesto v postrevolucionarni družbi, vendar mora priznati, da revolucija, ki jo je z vsem srcem podpiral, ni spremenila ničesar: zanj, za njegovega prijatelja Fonta in za njegovo ljubezen Edno so se stvari celo poslabšale. Ram z ostrim očesom opazuje bedo, hipokrizijo in ponotranjeni orientalizem egiptovske visoke družbe, hkrati pa obžaluje izgubo lastnih političnih prepričanj, izgubo svojega »naravnega jaza« in iluzij.

Knjiga jasno in poljudno, vendar strokovno korektno, prikazuje, kako je prišlo do sedanje velike zadolženosti nekaterih držav (Portugalska, Španija, Francija, Grčija, Slovenija in Argentina) in kako bi jo bilo mogoče odpraviti, ne da bi pri tem žrtvovali pridobitve družbenih bojev v zadnjih stoletjih. Bralcu predstavlja izvirne slovenske prispevke in nekaj najboljših analiz, ki povezujejo strokovno kompetenco z družbenim angažmajem. Namen knjige je, da osvesti slovensko javno mnenje in ga predrami iz fatalistične depresije, ki prevladuje v javnih obravnavah slovenskega dolga.

V knjigi o vratih avtorja zanima banalnost, vsakdanjost hoje skozi vrata: ljudje namreč stopamo skozi najrazličnejša vrata 400–500 krat na dan. Vprašanje je torej, zakaj je človeštvo za tako vsakdanje dejanje – prehajanje iz enega prostora v drugega – iznašlo tako zapletene naprave in tako raznovrstno »etiketo«. Dibie trdi, da vrata nikoli niso nekaj nevtralnega in da je vprašanje zunaj/znotraj eminentno filozofsko in kulturno vprašanje.

V zvezkih in rokovnikih iz zapuščine Igorja Zabela so dnevniški zapisi, skriti med urniki, osnutki predavanj, iztočnicami za intervjuje, adresarji ipd. Igor Zabel je pisal dnevnik na službenih potovanjih; in potoval je veliko, obiskal je velik kos sveta, od Los Angelesa do Tel Aviva in Moskve. Seveda tudi vso Evropo. Dnevnik je mišljen dobesedno, kot kronološka zabeležka dogajanj v dnevu. Opisane so razstave, ideje, ki so se mu ob njih porodile, srečanja z zbiralci in umetniki, pa tudi utrinki iz vsakdanjega življenja. Pisal je na letališčih, na vlakih, v hotelih ipd. Dnevniki so napisani stvarno, v Igorjevem preciznem slogu, in so dragocena pričevanja o umetnostni sceni, ljudeh, razstavah, življenju.