Knjiga raziskuje proces slovenske osamosvojitve s stališča svetovnega sistema in v dolgem trajanju. Avtor analizira, kako so se razvijala notranja protislovja v SFRJ in kako so na te procese vplivali zunanji dejavniki. Knjiga kombinira notranjo in zunanjo perspektivo, ob tem pa prikazuje zgodovinsko dogajanje hkrati z objektivnega teoretičnega stališča in iz subjektivnega gledišča vpletenih akterjev. Avtor je proučeval arhive v Ljubljani, Beogradu in Washingtonu. Intervjuval je glavne protagoniste tako v Sloveniji in Jugoslaviji kakor v evropski in svetovni politiki. Iz večletnega dela na terenu in v arhivih je nastala knjiga, ki prinaša številna nova dejstva in izvirne analize. Knjiga postavlja slovensko osamosvojitev na svetovno prizorišče in s tem v raziskovanje naše bližnje preteklosti vnaša novo razsežnost.

David E. Stannard z neverjetnimi in grozljivimi detajli, ki jih izčrpno podpirajo novejše demografske, geografske in antropološke ugotovitve, opisuje uničevanje družb »Novega sveta« po prvem stiku z zahodno »civilizacijo«, ki je trajalo več ko štiristo let in ki se – na drugačne načine – marsikje dogaja še danes. Avtor naredi odličen pregled staroselskih kultur vseh treh Amerik, kakršne so bile pred letom 1492, ko so ladje Niña, Pinta in Santa María pristale na bregu otoka, ki so ga pozneje poimenovali San Salvador. Bralcu dá odličen kontekst za razumevanje vsega, kar se je v tem za domačine tragičnem spopadu zgodilo (neverjetno nasilje, bolezni) in kar je povzročilo največjo demografsko katastrofo v zgodovini človeštva.

Na voljo je tudi DRUGI zvezek.

Knjiga kritično obravnava meje in mejne režime, ki postajajo vse bolj restriktivni, selektivni in militarizirani. Avtor obravnava meje kot manifestacije strukturnega nasilja v družbi, usmerjenega proti najrevnejšim in najranljivejšim delom svetovnega prebivalstva – kot sredstvo za kriminalizacijo revnih in ohranjanje družbenih neenakosti v svetu. Knjiga je izjemno aktualna in je analitsko poglobljena. Izzivalno branje za vse, ki bi radi bolje razumeli vzroke sedanje migracijske krize in ki jih ne prepriča sklicevanje na teroristične grožnje, s katerim upravičujejo gradnjo novih zidov in rezilnih ograj na mejah.

Catherine Samary v knjigi Komunizem v gibanju: zgodovinski pomen jugoslovanskega samoupravljanja analizira zgodovino jugoslovanskega socialističnega poskusa v celotnem obsegu njegovega trajanja od začetkov ob prelomu s stalinistično Sovjetsko zvezo do končnega razpada države in sistema.

O KNJIGI KAKO JE JAKA RACMAN POSTAL FAŠIST
Iztoka Sitarja zanimajo družbena kritika in politične anomalije, ki se pojavljajo v mladinskih in humorističnih stripih ter v grafičnih romanih za odrasle. Pričujoča knjiga prinaša enainštirideset bogato ilustriranih krajših esejev oz. portretov, recenzij, ocen domačih in tujih stripov, ki so izšli pri nas, od otroških Zvitorepca in Tintina do angažiranih Lavričevih stripov Evropa in Bosanske basni.

Ko se je približevala štiridesetletnica (zdaj že petdesetletnica) okupacije Palestine, je Eric Hazan, nezaupljiv do poročanja francoskih medijev o izraelsko-palestinskem »konfliktu«, preživel mesec dni (od maja do junija 2006) na tem območju, da bi, med drugim, poskusil razumeti, kaj je lahko pripeljalo na oblast stranko z religioznim programom, in doživeti stanje duha v Izraelu, Gazi in na Zahodnem bregu (spopad Fatah/Hamas, upanje v poseg t. i. »mednarodne skupnosti«, ki naj bi mirno razrešila konflikt). Obiskal je tri mesta: Nablus, Kalkilijo in Hebron.

Institucionalni mehanizem, ki iz izdelkov dela umetnine, se nanaša na sebe samega, zato je arbitraren in v zadnji instanci odvisen od zunajumetnostnih okoliščin. Določajo ga razmerja institucionalne in denarne moči in celo ideološki procesi zunaj umetnostnega sistema.18 Priznanje, s katerim umetnostni ideološki aparati iz izdelkov delajo umetnine, je skoz in skoz ideološka operacija, diskurzi, ki jo poganjajo, so ideološki diskurzi in nimajo analitične moči. Iz teh diskurzivnih in drugih institucionalnih postopkov ni mogoče izvedeti, v čem je umetnostna tradicija, iz česa je sestavljen umetnostni dispozitiv, ki zagotavlja produkcijo umetnin in reprodukcijo umetnostnega sistema.

Ekonomski teoretik Ernest Mandel (1923-1995) je bil angažiran intelektualec, ki je analiziral sodobne procese in razmišljal o konkretnih možnostih za prehod v socializem. Za prehodne družbene oblike so po Mandelu značilni posebni proizvodni odnosi, ki ne zagotavljajo prehoda v drugačno formacijo, pač pa omogočajo vrnitev v prejšnjo obliko. Mandelova teorija je še zlasti aktualna, potem ko je zares prišlo do obnove kapitalizma v nekdanjih socializmih. Aktualne so tudi njegove kritične analize zgodovinskih socializmov. Zlasti kritičen je bil do sovjetskega modela. O jugoslovanskem samoupravljanju je razmišljal s simpatijo, a je hkrati prenicljivo kritiziral jugoslovanske ekonomske teoretike, zlasti Branka Horvata. Prevod Mandelovih besedil je prispevek h kritični zgodovini socializma in k razmišljanju o drugačnem prehodu iz kapitalizma v socializem. Dodan je spis Leva Trockega o prehodu v socializem s kritiko stalinizma, na katerega se Mandel sklicuje.

»Zaradi neenakosti, ki je ušla z vajeti, je nastal svet, v katerem ima 62 najbogatejših toliko bogastva kot najrevnejša polovica vseh ljudi na svetu,« je organizacija Oxfam opozorila v svojem poročilu Gospodarstvo za 1 %. Še pred petimi leti je 388 ljudi imelo toliko kot najrevnejša polovica prebivalstva (3,6 milijarde ljudi). Pri tem velja, da vse manjši delež nacionalnega dohodka dobijo delavci, in sicer tako v razvitih državah kakor v državah v razvoju, med slabo plačanimi delavci pa prevladujejo ženske. Poročilo opozarja, da bo imel odstotek najbogatejših kmalu več od vseh drugih skupaj. Podobno kot ekonomist Thomas Piketty tudi Oxfam opozarja na nujnost radikalnejših reform v smeri progresivnih davčnih politik, s katerimi bi države večino denarja zbirale z obdavčenjem premoženja in kapitala, ne pa dela in porabe. Ti dramatični trendi postavljajo vprašanja, na katera za Slovenijo odgovarjata Vesna Leskošek in Srečo Dragoš: Je pogoj za preusmeritev bogastva od zgornjih k spodnjim slojem obstoj novih nadnacionalnih institucij ali pa je mogoče tako prerazdelitev uvesti znotraj obstoječih državnih mehanizmov? Je zveza med neenakostjo in (absolutno) revščino nujno premo sorazmerna? Se Slovenija glede na relativno nizko stopnjo neenakosti in revščine lahko izogne skrb zbujajočim svetovnim trendom?

Urbani geograf in kritik Andy Merrifield se navezuje na intelektualno dediščino »klasikov« kritične urbane teorije Henrija Lefebvra, Davida Harveyja in Manuela Castellsa. V tej knjigi je postavil tezo, da je »urbano« mogoče razumeti s pomočjo kolektivne reprodukcije delovne sile in mesto kot enoto tega procesa reprodukcije. Mesto ni več polje reprodukcije, temveč je polje produkcije, je prostor, ki ga kapital neposredno pleni in ga spreminja iz žive krajine v čisti finančni instrument. Bogati, vplivni ljudje urbani svet izrabljajo kot strategijo akumulacije, ki posledično proizvaja (nove) prostorske in družbene neenakosti. Teoretiki »starega« urbanega vprašanja (Castells) so upali, da bo urbano spodbudilo nastanek družbenega gibanja. Merrifield tezo obrne, saj meni, da je ključni vidik in etični imperativ Novega urbanega vprašanja, da moramo narediti participatorno urbano družbeno gibanje, ki bo na novo postavilo pojem antikapitalistične politike, ponovno zahtevalo »pravico do mesta« in rešilo problem urbanega.