"Ali obstaja alternativna fotografska praksa? Na vprašanje ne smemo naivno odgovoriti. Danes ni možna alternativna profesionalna praksa (če mislimo na profesijo fotografa). Sistem lahko najde prostor za vsakega fotografa. Lahko pa začnemo uporabljati fotografije v skladu s prakso, namenjeno alternativni prihodnosti. Ta prihodnost je upanje, ki ga zdaj potrebujemo, če naj ohranimo boj, odpor proti kapitalističnim družbam in kulturi... Alternativna fotografija mora imeti za nalogo, da vključi fotografijo v družbeni in politični spomin, ne pa da jo uporablja kot nadomestek, ki spodbuja ugašanje vsakega takega spomina" (odlomek iz pričujočega dela).

Mestomorfoze prinašajo štiri besedila, ki se ukvarjajo z mestom. Ideja mesta, točneje, velemesta, je namreč ena tistih sodobnih ključnih idej (ali fantazem), skozi katere dojemamo svet. V mestnih strukturah se prepletajo zgodovina, sedanjost in prihodnost, lociranost in dislociranost, globalno in periferno, virtualnost in telesnost, moč in upornost, politika in intima itn.

Za imenom Critical Art Ensemble se skriva skupina petih umetnikov iz ZDA, ki delujejo na področju umetnosti in tehnologij. Ljubljanskemu občinstvu so znani po nastopu v galeriji Kapelica in po prispevkih v publikaciji ZKP4 (založba Ljudmila).

Ziff v svojem eseju reflektira tematizacijo "umetnosti" (govor o umetnosti) in ne razlaga same umetnosti. Vendar pa tak postopek že sam po sebi implicira tudi razumevanje umetnosti. Njegovo pojmovanje definicije vsebuje velik interpretativni potencial, ki opozarja na relativnost razvrščanja umetnosti in na previdno občevanje z umetninami v umetnostnozgodovinski praksi.

Leta 1979 je imel profesor Max Imdahl šest seminarjev na temo sodobne umetnosti, posebej prirejenih za delavsko občinstvo. V brošuri je objavljen prvi seminar, ki govori o tem, kako gledati slike Josepha Albersa, Maxa Billa in Pabla Picassa (zlasti njegovo Risbo ženske glave iz leta 1940).

O vprašanjih retro- in neoavantgarde nikjer ne razpravljajo tako intenzivno kakor v Sloveniji, pravi avtor Žepne 6, in upa, da bo slovenski prevod njegovega besedila prispeval k tem diskusijam. Za primer jemlje precej neznano retroavantgardno gibanje, imenovano neoizem, ker se v njem jasno kaže tisto, kar je po avtorjevem mnenju ena najbolj določujočih značilnosti avantgarde: prirojena težnja k samozgodovinjenju, se pravi, k pisanju lastne zgodovine.

Besedila v tem zborniku poskušajo rekonstruirati evolucijo moskovske umetnostne scene 90-ih let, a tudi avtorjevo lastno teoretsko in kritiško evolucijo. Za nas pa je še posebno pomembno, da je avtor v zbornik vključil tudi besedila, povezana z ljubljansko umetnostno sceno ali napisana prav zanjo. Morda naj zlasti opozorimo na tekst z naslovom "Interpol: apologija poraza", ki govori o razstavi Interpol, saj je ves projekt postal znan po škandalu, v katerem so se pokazale globoke razlike, ki ločijo zahodnoevropsko umevanje komunikacije, institucij in vrednot od vzhodnoevropskega. Skratka, katastrofa (škandal) na otvoritvi razstave Interpol je marsikomu na sodobni likovni sceni odprla oči. Če parafraziramo: Že dolgo ni več vse zlato, kar prihaja z Zahoda.

"Izjavljam, da sem si izmislil življenje in dela srbskega umetnika Darka Mavra, ki se je rodil v Krupnju leta 1962...", takole začenjajo besedilo avtorji (Luther Blissett in skupina 0100101110101101?).