Močnika v tej knjižici zanimajo predvsem tiste prakse gledanja, ki se izvijejo iz primeža samodejnosti in reproduciranja razmerij podrejanja ter postanejo prakse emancipacije. To so v prvi vrsti različne umetnostne prakse – od Michelangela do Dzige Vertova, Marka Kovačiča, Alenke Pirman in Sanje Iveković – , ki nam pomagajo spregledati. Posebej velja poudariti dejstvo, da gre za izvirno teoretsko misel, zapisano v »maternem jeziku«. Pri avtorju namreč koncepti izraščajo neposredno iz jezika ter ga s tem nadgrajujejo in obenem spodjedajo njegovo samoumevnost. Maša Ogrizek

Adorno, sociolog glasbe, pa tudi sociolog in filozof, eden najvidnejših predstavnikov frankfurtske šole, je to delo napisal med drugo svetovno vojno v eksilu v Ameriki, za rojstni dan svojega prijatelja in tudi sodelavca Maxa Horkheimerja. Že s podnaslovom Refleksije iz poškodovanega življenja opozarja na to, da je pisana iz izgnanske perspektive, nekajstranski fragmenti, ki jo sestavljajo, pa skušajo na kontemplativno teoretičen način osvetliti razloge za človekov sestop v nečloveškost, s katero se je Adorno v tistem času spoprijemal povsod okoli sebe. Samo Rugelj

Razpad je najuspešnejše nigerijsko in afriško literarno delo 20.stoletja. Kjer koli v Afriki seje Achebe ustavil, se je okrog njega zbrala množica, ki je hitela pozdravljat avtorja Razpada. Delo je vključeno v številne šolske in univerzitetne programe po svetu, poznavanje tega dela pa je temelj kulturne in svetovljanske izobrazbe.

Naslovi poglavij: Nacija kot novost: od revolucije do liberalizma Ljudski protonacionalizem Vladna perspektiva Preoblikovanje nacionalizma 1870-1918 Vrhunec nacionalizma 1918-1950 Nacionalizem v poznem 20. stoletju

Da je Sigmund Freud ena osrednjih osebnosti 20. stoletja, ki je dodobra zaznamovala svoj čas, menda ni treba posebej poudarjati. Marsikatero njegovo delo že imamo prevedeno v slovenščino. V knjigi Spisi o umetnosti pa so zbrana samo njegova dela, ki se tako ali drugače ukvarjajo z umetniško produkcijo (s književnostjo, dramatiko, kiparstvom, slikarstvom) in umetniki. V njih avtor aplicira svoja psihoanalitična dognanja na kulturno področje.

Globalizacija potrebuje ostro, radikalno in neizprosno konkurenco, potrebuje velike dobičke, da lahko investira, potrebuje selekcijo, ker igra trdo igro in za seboj ne more vleči šibkih subjektov. Jasno in preprosto: potrebuje igrišče, na katerem je edino pravilo to, da zmaga najmočnejši. Poenostavljeno rečeno, to je natančno tista točka, na kateri antiglobalisti stopijo z vlaka in se odpovedo Divjemu zahodu. Četudi so njihove zahteve številne in različne, jih lahko združite pod eno samo kapo: zavračanje sveta, ki ga ureja zakon močnejšega.

Lani preminuli sodobni egiptovski pisatelj Naguib Mahfouz, je za Kairsko trilogijo, katere tretji del je Cukrarska ulica, leta 1988 kot prvi arabski pisatelj dobil Nobelovo nagrado za književnost. V utemeljitvi Nobelove nagrade, je zapisano, da je Mahfouz začetnik modernega arabskega romana, njegov najboljši pisec in najplodnejši ustvarjalec.

Claude Levi-Strauss takole pravi o proučevanju mitov: »Obnavljajo se stare interpretacije: sanjarije o skupinski zavesti, božansko povzdigovanje zgodovinskih osebnosti ali obratno. [...] Nekateri zatrjujejo, da vsaka družba v svojih mitih izraža temeljna čustva, kot na primer ljubezen, sovraštvo, maščevanje, ki so skupni vsemu človeštvu.

Janko Pucihar, upokojeni gimnazijski profesor biologije, je svetovno priznani entomoLog-po njem je imenovan primerek endemne vrste skarabeja Scarabaeus sacer pucihari -, ki objavlja v domači in tuji strokovni Literaturi (Science).

Pričujoča knjigaje prvič izšla leta 1995 v zbirki »Delajmo Evropo« (The Making of Europe). Za drugo izdajo semjo pre¬gledal in precej popravil. Razlog za to je bil izjemen napredek na področju raziskovanja pozne anti ke in zgodnjega srednjega veka v zadnjih petih letih. Bilo bi zelo nespametno, če bi se lotil pisanja zgodovine tega časa, ne da bi upošteval množico novej¬ših raziskav. Prav tako bi bilo nesprejemljivo, če s temi študi¬jami ne bi seznanil bralcev. Že iz časa nastanka knjig, kijih citi¬ram, lahko ugotovijo, da so moje raziskave dveh časovnih obdobij, ki sta znani s pojmoma propad rimskega cesarstva in »mračni srednji vek«, prešle v novo fazo ustvarjalnosti.