Plutarhovi Vzporedni življenjepisi so moralni portreti slavnih grških in rimskih politikov in vojskovodij. Sodobnega bralca pritegnejo bolj kot druga antična dela, saj v njih najde edinstveno mešanico biografije, morale in zgodovine. Vzporedni življenjepisi so obenem politični portreti, kar ne preseneča, saj je bila za antične ljudi politika vse, torej način vsakdanjega življenja. Politiko so v antiki uvrščali na področje morale, zato je bil par politika – morala zanje neločljiva dvojica.

Aristofanova demagoška komedija nam postavlja ključno vprašanje: je demagogija res nekaj slabega? Odgovor na to na videz preprosto vprašanje ni lahek niti enoznačen, ugotavlja prevajalka Maja Sunčič, saj nas podrobno branje opozarja na velike kulturne razlike med antično atensko in sodobnimi demokracijami ter nas svari pred poenostavitvami. Izhodiščni pomen besed demagogija in demagog je nevtralen ali pozitiven, kar vidimo tudi v Aristofanovi demagoški komediji.

Med antičnimi deli, ki so vtisnila poznejši evropski književnosti najgloblji pečat, je brez dvoma Ars poetica starorimskega pesnika Horacija. Horacijevi zdravorazumski nauki - zahteve po enovitosti, notranji skladnosti in doslednosti pesniškega dela ter po avtorjevi vrhunski samodisciplini, znamenita maksima, da je v poeziji najbolje združiti koristno s prijetnim - so se vkoreninili v zavest evropskega človeka in navdihnili številne verzificirane eseje o pesništvu tako v latinščini kot v "ljudskih" jezikih: italijanščini, francoščini, španščini in angleščini.

Po mladostni mitološki Medeji in tri leta po Cidu se je Corneille lotil dram s snovjo iz rimske politične zgodovine. V tragediji Horacij (1640), nastali na podlagi branja Livija, je obravnaval izvore rimske države, zlasti bratomorno vojno med Albo in Rimom, ki sta bila prek Horacija in Kuriacija v družinskih povezavah. Zmagoslavje je doživela njegova drama Cina (1642), v kateri je pod vplivom antičnih virov (Seneka) uprizoril zaroto zoper cesarja Avgusta, a tudi vladarjevo širokogrudno pomilostitev zarotnikov.

Aristofana in njegovo politično komedijo lahko postavimo za učitelje antične demokracije. V naslednjem trenutku moramo to demokracijo izenačiti z vojno ideologijo in se vprašati, ali to pomeni, da se od Aristofana lahko potem poučimo tudi o antični vojni in miru. Je Aristofan bolj za vojno ali za mir? To ključno vprašanje si postavlja ta knjiga, ko analiziraAristofanovo mirovniško komedijo, jo kontekstualizira v takratne koncepte vojne in miru ter jih primerja s sodobnimi.

Legenda o dobrih ženah se sama razglaša za polinodijo, tj. preklic, ideološki "popravek" avtorjevih prejšnjih del. Uvede jo obsežni Prolog, ohranjen v dveh različicah - zadnje besedilo, kot rečeno, v katerem Chaucer še uporabi konvencijo alegoričnega sanjskega videnja.

Mark Tulij Ciceron (106-43 pr. Kr.) je bil najpomembnejši rimski govornik in prozni pisec, čigar proza je vplivala še na slog mnogih avtorjev v modernih jezikih. V rimsko kulturo je vpeljal grške filozofske sisteme in misli, ki jih je prilagodil rimskemu okolju in nazorom, ter utemeljil latinsko filozofsko izrazje. Razprava O prerokovanju (De divinatione) je vsaj deloma nastala že pred smrtjo Julija Cezarja 15. marca 44 pr. Kr., po tem dogodku pa jo je avtor še dokončno uredil in objavil.

Komedija je bila del državnega aparata in jo je treba razlagati kot pomembno ustanovo atenske demokracije. Pomenila je veselo skupščino, saj so bili državljani obenem tudi občinstvo. S komedijo so slavili sami sebe, tj. vladavino ljudstva. Ker gre za veselo skupščino, je treba komedijo opredeliti za politično. Ljudstvo se je poistovetilo s komičnim junakom, ki kot povprečnež zmaguje proti družbi in v imenu ljudstva napada najvišje avtoritete (vodilne politike, vplivneže, svečenike, bogove).