Delovanje Abyja Warburga (1866–1929) je brez dvoma eno najsijajnejših poglavij v razvoju umetnostne zgodovine in drugih sorodnih humanističnih ved v času na prelomu stoletij in v prvih treh desetletjih 20. stoletja. Od prve rabe pojma »ikonologija« v umetnostnozgodovinski metodi, usmeritve raziskovalne pozornosti v t. i. formule patosa in preživetje (das Nachleben) antike, do vključevanja antropološke dimenzije umetnosti s predavanjem o ritualih s kačami pri severnoameriških Indijancih je Warburg vedno znova ustvarjal nove temelje in bogata izhodišča za inovativne metodološke pristope k likovni umetnosti in svetu podob na sploh.

Wang Hui je eden najbolj izstopajočih sodobnih kitajskih družbenih mislecev. Je pomemben literarni teoretik in idejni zgodovinar, ki ga zaznamuje kritičen pogled na sodobno kitajsko politično in družbeno stvarnost. Wang Huijeva dela veljajo za najboljše kitajske akademske razprave, ki so v zadnjih dvajsetih letih ugledale luč sveta. Za naše bralstvo pa so še toliko bolj zanimiva v luči aktualnih teorij modernizacije, ki se še vedno domala izključno orientirajo po kriterijih, vzpostavljenih znotraj zahodnih akademskih diskurzov ter njihovih strogih ločnic med posamičnimi disciplinami in kategorijami.

Dežela in mesto je pomembno delo na področju sociologije literature in kulture. Toda je več kot to. Današnja branja Dežele in mesta Williamsa izpostavljajo kot pomembnega predhodnika sodobne literarne ekokritike in ekološkega misleca. Že samo s tem Dežela in mesto presega tiste oblike sociologije literature in kulture kot specializirane dejavnosti, ločene od »celostnega načina življenja«, in obsega tudi področja neposredne družbene, ekonomske in politične dejavnosti.

Frances Amelia Yates (1899–1981) je bila angleška zgodovinarka, ki je v svojem življenju študijsko raziskovala idejne in kulturno filozofske teme in gibanja v dobi renesanse. Skoraj štirideset let je aktivno sodelovala z znanim Institutom Warburg v Londonu in bila občasno tudi univerzitetna docentka.

Francija v tem obdobju ni doživela le meščansko demokratične revolucije proti monarhiji finančne aristokracije, ampak tudi prvi poskus delavskega razreda, da odpravi sam kapitalizem. Vse je potekalo kot po učbeniku: najprej so delovni razredi pod idejnim vodstvom buržoazije odpravili monarhijo in uvedli republiko.

Enciklopedija, materializirana v svojih 17 zvezkih gesel in 11 zvezkih bakrorezov, ni le plod svojega stoletja, temveč tudi svoje dežele, absolutistične Francije. Francije, ki je podpirala zasebne podjetniške podvige in se z njimi identificirala; Francije, ki je dopuščala nekonvencionalno misel – dokler se je ni odločila sankcionirati; Francije, ki se je gospodarsko in družbeno razvijala v nove smeri ter pronicljivim umom omogočala refleksijo teh novosti; Francije, ki je v razvijajočem se tisku omogočala svobodo za ostre polemike, v katerih so dobile besedo vse stranke: enciklopedisti, antienciklopedisti in tisti vmes. Francije, ki je bdela nad Enciklopedijo kot nad narodnim zakladom, ki je ves čas le en svobodomiseln korak od tega, da postane državni sovražnik.

Ko postane »kulturni marksizem« zmerljivka, postane ponovno objavljanje Marxove teorije temeljna kulturna potreba. Kot je še pred prevlado neoliberalizma opozoril Fredric Jameson, je namreč marksizem, tako kot krščanstvo, razvil lastno, univerzalno kulturo. Zaradi odprtosti marksizma k prihodnosti, ki naj bo drugačna od zdaj globalno razširjene reprodukcije izkoriščanja in neenakosti, je temeljna značilnost marksistične kulture posebna kritična pozornost, ki analitično sooča kulturno produkcijo, od palač in katedral prek mišljenja in pesništva do ideoloških tehnik trženja in algoritmov brskalnikov, z družbenimi pogoji obstoja in z družbenimi posledicami učinkovanja kulture, pa najsi ima kultura status vrednot ali pa le orodja. Naperjenost, ki je v jedru marksističnega razumevanja kulture, je morda najjasneje izpostavil Walter Benjamin: »Ni dokumenta kulture, ki ni hkrati dokument barbarstva.« (Iz spremne besede Jožeta Vogrinca.)

Italo Svevo je italijanski pisatelj, ki v največji meri velja za tržaškega pisatelja in zelo izrazitega predstavnika t.im. mittelevropske kulture ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. V slovenskem prostoru je površno in tudi redko zaznan kot nekoliko ekscentričen in kompleksen avtor, vendar je pomemben tako po svoji dvokulturni formiranosti (italijansko-nemških vplivih) kot po nenavadni, slogovno in vsebinsko koncizni strukturi svojih del (kljub dejstvu, da je zajemal iz zelo različnih literarnih in teoretskih virov), ki predočajo civilizacijsko okolje zgodnjega dvajsetega stoletja na prostoru, ki je oblikoval tudi slovenski mentalitetni okvir.

Nova urbana meja: gentrifikacija in revanšistično mesto Neila Smitha je eno prvih in temeljnih monografskih knjižnih del na področju družbeno-kritične refleksije in teorije gentrifikacije – oblike, metode in strategije urbanega prestrukturiranja –, ki se od njenega izida dalje »ne le neprenehno prodaja, temveč »se je s to mejo tudi dejansko spopadala«. V njem je Smith zbral, strnil in za potrebe knjižne izdaje priredil, posodobil, dopolnil in nadgradil razprave, s katerimi se je, izhajajoč iz zastavljanja vprašanj o strukturnih politično-ekonomskih vzrokih, soočal z vsakokrat konjunkturnimi topikami postopoma vse bolj intenzivnih, razširjajočih in diverzificirajočih se procesov gentrifikacije in jih je spotoma objavljal od konca 70. do sredine 90. let prejšnjega stoletja. (Iz spremne besede Bratka Bibiča)

Obsežno, a hkrati izjemno zgoščeno delo francoskega socialnega antropologa je eno izmed najpomembnejših teoretskih del humanistike in družboslovja, ki so doslej izšla v tem stoletju. Sistematično namreč pregleda načine, kako so si človeške družbe od nabiralk in lovcev različnih kontinentov do velikih civilizacij in naposled novoveške znanosti in filozofije zamišljale razmerje med človekom oziroma ljudmi in drugimi bitnostmi oziroma oblikami življenja v naravi.