Pariška komuna ostaja ravno po zaslugi Karla Marxa še naprej duhovni izziv: sistematičen upor ljudstva zoper tlačenje, zoper koruptno, tatinsko oblast. Vedno znova se izkazuje, na kakšna podla dejanja je pripravljena oblast, brž ko je soočena z upiranjem ljudstva. Več kot očitno je tudi, da nobena nacionalna emancipacija več ne zakrije dejstva, da se mezde določajo po načelu, na katero je opozoril že Marx: da »kapital nima domovine«. Seveda pa ima center in periferijo, in v globalizaciji se to čuti zelo otipljivo, posebej močno na ceni »delovne sile«.

Hrana je kultura, kadar jo pridobivamo, kajti človek ne uporabi zgolj tega, kar najde v naravi (kot počno vse druge vrste živali), ampak si prizadeva tudi ustvariti svojo hrano, in sicer tako, da se proces pridelave prekriva s procesom predatorstva.

Zgodovinarja Petra Burka slovenskemu bralstvu ni treba posebej predstavljati, saj je pričujoča knjiga že peta njegova knjiga, prevedena v slovenščino.[1] Doslejšnji prevodi so opremljeni tudi s spremnimi študijami, ki so Burka in njegovo prakso kulturne zgodovine opisale in analizirale z različnih zornih kotov. Zato bo bolj smiselno, da se v tej študiji posvetimo temi, ki jo obravnava pričujoča knjiga, in njeni obravnavi v Burkovem delu.

Delovanje Abyja Warburga (1866–1929) je brez dvoma eno najsijajnejših poglavij v razvoju umetnostne zgodovine in drugih sorodnih humanističnih ved v času na prelomu stoletij in v prvih treh desetletjih 20. stoletja. Od prve rabe pojma »ikonologija« v umetnostnozgodovinski metodi, usmeritve raziskovalne pozornosti v t. i. formule patosa in preživetje (das Nachleben) antike, do vključevanja antropološke dimenzije umetnosti s predavanjem o ritualih s kačami pri severnoameriških Indijancih je Warburg vedno znova ustvarjal nove temelje in bogata izhodišča za inovativne metodološke pristope k likovni umetnosti in svetu podob na sploh.

Wang Hui je eden najbolj izstopajočih sodobnih kitajskih družbenih mislecev. Je pomemben literarni teoretik in idejni zgodovinar, ki ga zaznamuje kritičen pogled na sodobno kitajsko politično in družbeno stvarnost. Wang Huijeva dela veljajo za najboljše kitajske akademske razprave, ki so v zadnjih dvajsetih letih ugledale luč sveta. Za naše bralstvo pa so še toliko bolj zanimiva v luči aktualnih teorij modernizacije, ki se še vedno domala izključno orientirajo po kriterijih, vzpostavljenih znotraj zahodnih akademskih diskurzov ter njihovih strogih ločnic med posamičnimi disciplinami in kategorijami.

Dežela in mesto je pomembno delo na področju sociologije literature in kulture. Toda je več kot to. Današnja branja Dežele in mesta Williamsa izpostavljajo kot pomembnega predhodnika sodobne literarne ekokritike in ekološkega misleca. Že samo s tem Dežela in mesto presega tiste oblike sociologije literature in kulture kot specializirane dejavnosti, ločene od »celostnega načina življenja«, in obsega tudi področja neposredne družbene, ekonomske in politične dejavnosti.

Frances Amelia Yates (1899–1981) je bila angleška zgodovinarka, ki je v svojem življenju študijsko raziskovala idejne in kulturno filozofske teme in gibanja v dobi renesanse. Skoraj štirideset let je aktivno sodelovala z znanim Institutom Warburg v Londonu in bila občasno tudi univerzitetna docentka.

Francija v tem obdobju ni doživela le meščansko demokratične revolucije proti monarhiji finančne aristokracije, ampak tudi prvi poskus delavskega razreda, da odpravi sam kapitalizem. Vse je potekalo kot po učbeniku: najprej so delovni razredi pod idejnim vodstvom buržoazije odpravili monarhijo in uvedli republiko.

Enciklopedija, materializirana v svojih 17 zvezkih gesel in 11 zvezkih bakrorezov, ni le plod svojega stoletja, temveč tudi svoje dežele, absolutistične Francije. Francije, ki je podpirala zasebne podjetniške podvige in se z njimi identificirala; Francije, ki je dopuščala nekonvencionalno misel – dokler se je ni odločila sankcionirati; Francije, ki se je gospodarsko in družbeno razvijala v nove smeri ter pronicljivim umom omogočala refleksijo teh novosti; Francije, ki je v razvijajočem se tisku omogočala svobodo za ostre polemike, v katerih so dobile besedo vse stranke: enciklopedisti, antienciklopedisti in tisti vmes. Francije, ki je bdela nad Enciklopedijo kot nad narodnim zakladom, ki je ves čas le en svobodomiseln korak od tega, da postane državni sovražnik.

Ko postane »kulturni marksizem« zmerljivka, postane ponovno objavljanje Marxove teorije temeljna kulturna potreba. Kot je še pred prevlado neoliberalizma opozoril Fredric Jameson, je namreč marksizem, tako kot krščanstvo, razvil lastno, univerzalno kulturo. Zaradi odprtosti marksizma k prihodnosti, ki naj bo drugačna od zdaj globalno razširjene reprodukcije izkoriščanja in neenakosti, je temeljna značilnost marksistične kulture posebna kritična pozornost, ki analitično sooča kulturno produkcijo, od palač in katedral prek mišljenja in pesništva do ideoloških tehnik trženja in algoritmov brskalnikov, z družbenimi pogoji obstoja in z družbenimi posledicami učinkovanja kulture, pa najsi ima kultura status vrednot ali pa le orodja. Naperjenost, ki je v jedru marksističnega razumevanja kulture, je morda najjasneje izpostavil Walter Benjamin: »Ni dokumenta kulture, ki ni hkrati dokument barbarstva.« (Iz spremne besede Jožeta Vogrinca.)