V drugi knjigi, ki ima naslov Kratka luč v temi (Brief candle in the dark: My life in science, 2015), obravnava svojo akademsko in publicistično dejavnost, ki časovno sovpade z izhajanjem vseh naslednjih knjig, in do svoje (predavateljske) upokojitve. V knjigi pojasnjuje ideje in vplive, ki so oblikovali njegovo znanstveno misel, ter predstavi svoje številne sopotnike v svetu znanosti, ki so hkrati tudi najpomembnejši gibalci razvoja (zlasti naravoslovnih) znanosti v zadnjih nekaj desetletjih.

Pričujoča knjiga je globok pogled v srce legende, ki se imenuje Norton. Avtorjeva druga knjiga se "spopade"z gigantom motociklizma, ki je sedemdeset let kraljeval na motociklistečnem Olimpu ali blizu njega. V vojni in miru. Na dirkališčih in na vsakdanjih poteh. Vendar vedno pri tistih posameznikih, ki so imeli malo več "pod palcem"....Težnja k tradicijam je bila končno tudi pogrebna koračnica Nortona in drugih britanskih biserov.

Sarajevo med Ljubljano in Beogradom je delo iz postjugoslovanskega, južnoslovanskega prostora, ki ga zaznamuje sorodnost jezikov in kultur, kjer pa klub temu ali pa prav zaradi tega meje med njimi pogosto izgledajo kot nepremostljive bariere med različnimi temporalnimi, topološkimi itd. izkušnjami. Kaj torej pomeni biti medkulturni avtor v takšnem prostoru?  In kaj medkulturni avtor v svetu, kjer si v globalizacijskih procesih tudi nekoč še tako oddaljene kulture postajajo že nevarno blizu?

NENAČRTOVANE POTI je osma Prodanova knjiga v nizu drobnih knjižic, v katerih ohranja pred pozabo številne pripovedi, zgodbe ljudi, skratka opise polpreteklega časa, ki bodo vsak hip utonile v pozabo. Zgodbe črpa iz svojega življenjskega okolja, tj. Istre, ki je danes razdeljena na dve državi, kar je prvič v njeni zgodovini.

Sprotno dnevniško zapisovanje kot vsakodnevno zasnavljanje in izgradnja osebne identitete, kot ubesedovanje in izpričevanje piščevega jaza; dnevniško zapisovanje kot obujanje nerazvidnih počel izročila, kot oris in vzpostavljanje rodovne metafizike, kot nadgrajevanje občestvenih vezi; dnevniško zapisovanje kot prevpraševanje in zrcaljenje krščanskega Oznanila; dnevniško zapisovanje kot umetniška stvaritev, izprožena v iskanje Absolutnega, nenazadnje kot vestno beleženje zgodovinske stvarnosti, ki jo lahko iztrga iz omrtvelosti in počloveči le zanos pesniškega uvida. Vse to preveva novo literarno zvrst, ki jo uvaja knjiga Vračanje mesečine, branje za sedanjost, ki že sega po prihodnosti.

Umetnost življenja je Pavesejev intimni dnevnik. Pisal ga je zadnjih petnajst let svojega življenja, od konfinacije v zaporu na jugu Italije, do svoje tragične smrti v Torinu. 

Moj Kras je roman, ki ga je Slataper označil kot “lirično avtobiografijo”. Napisal ga je v obliki svojevrstnega dnevnika, zbirke vtisov in pripovedi, v katerih govori o svoji rasti v tržaškem okolju. Literarno delo, ki se uvršča v višek italijanske književnosti 20.stoletja, zaznamujejo ostrina kraške planote in problematike večkulturnega mesta.

Avtor bo bralce popeljal v svojo mladost, učno dobo kuharja, zaposlitve in nenazadnje se kot vodja kuhinje V Državnem zboru spominjal srečanj s takratno slovensko in jugoslovansko oblastjo in svetovno znanimi državniki. Ocenjuje namreč, da je tudi na to poglavje v njegovih letih in v sedanjih časih mogoče razkriti, seveda z njegovega zornega kota.

Plutarhovi Vzporedni Življenjepisi so moralni portreti slavnih antičnih politikov in vojskovodij, polni enkratne mešanice biografije, morale, zgodovine in propagande. To velja tudi za negativni par Demetrij - Antonij, v katerem nam avtor predstavi neločljivo povezavo med spolno amoralo, razuzdanostjo, pijančevanjem, razsipnostjo in protizakonitim ravnanjem. za oba obravnavana junaka pokaže, da sta zaradi svojih moralnih slabosti zatajila in nista izpolnila svojih dolžnosti moškega na visokem političnem položaju. S tem nista uničila zgolj sebe, temveč omajala tudi temelje države. Njun amoralni portret služi kot svarilo bralcem.

Peta knjiga Kocbekovega dnevnika se po svoji zgradbi in vsebini bistveno razlikuje od prejšnjih, saj vsebuje vse doslej ohranjene dnevnike iz desetletja 1936–1945, razen tistih iz let 1942 in 1943, ki jih je Kocbek sam pripravil za svoji dve dnevniški knjigi.