V romanu Da capo Jerzy Franczak nadaljuje z obravnavo tem, ki jih je skozi oči uporniškega intelektualca Emila načel že v Nečloveški komediji, le da jih tokrat prikaže iz nasprotne perspektive. Pred bralca namreč postavi človeka brez posebnosti, slehernika, ki se prizadevno podreja družbenim normam in tradiciji.

Poletje. Morje. Sonce. Sladoled. Sprehodi. Kolesarjenje. Ponočevanje. In seveda poletne ljubezni. To je ena plat romana Pokliči me po svojem imenu. Vsak, kdor je doživel poletno ljubezen, pa ve: čeprav je »sezonska«, čeprav je kot ukradena iz fantazije, čeprav gre predvsem za zaljubljenost, saj ta ne utegne prerasti v ljubezen, je vendarle tako posebna, da se nam za vedno vtisne v srce.

Roman PRVI PRIHOD pripoveduje o prizadevnem metalcu, v slepi ulici pri avantgardnih prizadevanjih, ki nenadoma odkrije post rock. PRVI PRIHOD je najprej igra pomenov, kjer je dobesedno branje obenem tudi kritična analiza. Prenos ideološke osnove, ki jo spejemamo, ker je družbeno potrjena za določen kontekst, na drugo področje - prenos dualizma na metal in post rock - , na prvi ravnideluje smešno, v končni konsekvenci pa kot kritika ideološkosti diskurzov.

Drevo brez imena je pripoved o človeku, ki se mu spodmaknejo tla pod nogami. Arhivar Lipnik zavzeto raziskuje dokumente o vojnih strahotah in erotičnih dogodivščinah. Pri tem kot zgodovinar zapolnjuje vrzeli v arhivskem gradivu, kot moški z domišljijo pa nadgrajuje erotične prizore. A njegovo zanimanje se razraste čez običajne meje, tako da izgubi občutek za prostor in čas.

Malik in Rosa sta nekoliko drugačna od preostalih prebivalcev Galleia, otoka, na katerega moderen svet še ni prodrl. Zrela že v najzgodnejših letih, medsebojno neizmerno povezana in željna znanja, brat ter sestra hrepenita po deželah, kamor Galleani v vsej zgodovini obstoja še niso zakoračili. Njuna pozitivna življenjska naravnanost, kdaj celo naivnost, ju vodi daleč od doma v iskanje sreče in priložnosti ter k premagovanju notranjih ovir, marsikdaj pogojenih s socialnim in družbenim okoljem krutega sveta.

8. marca 2016, malo po deveti zvečer, se je José odločil, da bo napisal knjigo. Ko nepriljudni José leto kasneje uresniči cilj, nehote sproži nenavaden splet okoliščin, ki poveže kopico likov, bolj ali manj običajnih smrtnikov s prepoznavnimi literarnimi imeni: Italo, Bohumila, Orhan, Umberto, Gabriela, Salman, John Maxwell … Zavrti se kolo sreče, ki odkriva tople, tragične, presenetljive, smešne, herojske epizode in jih 2. novembra 2017 pripelje na obrežje narasle podivjane reke. Na majhnem prostoru se zvrsti še zadnji mimohod likov: običajno floskula, da knjige spreminjajo življenja, se izkaže za zgodbeno resničnost.

Jess ima vse, kar si sodobna ženska v Los Angelesu želi. Stanovanje, dobro službo, najboljšo pijateljico in zaročenca. ker opravlja delo učiteljice, je poleti prosta, zato čas najraje preživi s svojo prijateljico. Od nekdaj obožujeta kampiranje in načrti so v polnem teku. Še preden pa se odpravita v bližnji gozd, zaročenec preseneti Jess s selitvijo na Aljasko. In hišica iz kart se poruši. Da bi Jess in njena prijateljica preživeli zadnje skupno poletje kar se da polno, si omislita seznam opravil. Nič hudega sluteč pa se v Jessino življenje vmeša simpatični Sam. Pred Jess ni le zadnje poletje s prijateljico, ampak tudi spoznanje, kako močna je njena ljubezen do Patricka.

Roman 'Vorošilovgrad' (2009) je prejel več uglednih mednarodnih nagrad, na primer Jan Michalski (Švica, 2014), Brücke Berlin (2014), prejel je tudi ukrajinsko nagrado BBC za najboljši roman leta. Zgodba romana se odvija v majhnem mestu Vorošilovgrad, ki se je po razpadu Sovjetske zveze preimenovalo v Lugansk. Osrednja literarna oseba je triintridesetletni Herman Koroljov, diplomirani zgodovinar, ki nekega dne prejme klic, da je njegov brat Jura, lastnik bencinske črpalke, izginil.

'Rojstvo mosta' je roman, ki je francosko avtorico Maylis de Kerangal izstrelil med pisateljske zvezde, ki so prepričale svetovno občinstvo, vključno z bralci, ki sicer niso ljubitelji beletristike, denimo Billa Gatesa. Prinesel ji je mednarodno nagrado medicis in uvrstitev v finalni izbor za najprestižnejšo francosko nagrado, Goncourtovo.

Pričujoča knjiga o knjigah prikazuje avtorja, ki se – po njegovih lastnih besedah – na stara leta oklene branja. Pred nami tako razgrne spisek knjig, ki jih še ni prebral, ima pa trden namen, da se branja loti. Pripoved tako preskakuje s knjige na knjigo, z avtorja na avtorja, in hkrati na željo, da bi tudi avtor sam še kaj napisal. Ko se branja končno loti, ga zmotijo knjige, ki imajo nekatere dele podčrtane. Nato ga pri branju zmotijo posvetila v knjigah in hkrati želja, da bi v svoji prihodnji knjigi obravnaval prav posvetila. Da bi jih ustrezno raziskal in nabral zadostno število, odide v antikvariat, a tam z bridkostjo ugotovi, da je pred davnimi leti najhujše, najbolj neumno in najbolj osladno posvetilo napisal prav sam.