Ko se z leti, ki minevajo po kakem dogodku, ljudje vse natančneje spominjajo okoliščin, kraja, časa, celo predhodnih »namigov«, da se bo zgodil zločin, in se vse iz leta v leto bolj čudovito ujema, smo lahko skoraj povsem prepričani, da je na delu človeška domišljija, če ne še kaj hujšega. Snovanje, sestavljanje, poslušanje in »oplemeniteno« širjenje zgodbic je pač v človeški naravi – tako kot tudi zavist, nagnjenost k obrekovanju in teorijam zarot ter sla po maščevanju. Prav zato je tako pomembno, da se sodišča pri svojem delu opirajo na dokaze in dejstva, ne pa na to, kar se komu zdi, kar je kdo slišal in kar bi kdo želel. Več kot presenečeni pa smo, ko celo sodišče sámo ljudskim govoricam, nedokazanim in nedokazljivim trditvam in laičnemu, z zamerami zabeljenemu mnenju dodeli težo sodno veljavnega dokaza – in na taki podlagi presodi: kriv!

O zgodovini druge svetovne vojne na Slovenskem so največ pisali udeleženci, tako na partizanski kot tudi na njej nasprotni strani, vendar so predvsem polemizirali. Ta knjiga je drugačna, napisal je ni udeleženec vojne niti profesionalni zgodovinar, avtorja je zanimalo predvsem dogajanje v t. i. protirevolucionarnem oziroma protikomunističnem taboru. V knjigi sistematično predstavlja formacije, poveljniški kader in enote, ki so se v taki ali drugačni obliki uvrščale v protipartizanski tabor.

Besedilo Roberta Devetaka poglobljeno obravnava društveno življenje v 47-letnem obdobju na območju sodnega okraja Kanal. V drugi polovici 19. stoletja in zlasti po letu 1867, ko je spremenjena zakonodaja omogočila ustanavljanje društev po vsej monarhiji, tudi slovensko ozemlje ni predstavljalo nobene izjeme. Prav društva so bila za oblikovanje meščanske javnosti izredno pomembna, preko njih je potekala demokratizacija družbe, ki je na Slovenskem vključevala tudi nacionalne težnje slovenskega narodnega gibanja. Slednje procese napredujoče medernizacije, vključno s tistim, ki se začne odvijati od 90. let 19. stoletja dalje in ga zaznamuje politična diferenciacija, lahko sledimo tudi sodnem okraju Kanal. Avtor nam te procese v tej poglobljeni študiji predstavi sistematično, zbranipodatki iz različnih virov pa dogajanje umestijo tudi v širši primorski, slovenski in avstro-ogrski kontekst....iz recenzije.

Pričujoči teksti, fotografije in dokumenti so povezani s spominom na dogodke, kraje in usodami Bricev in Brik, v katerih se zrcalijo glavne karakteristike posameznih akterjev. Predstavljenih je 6 spominskih zapisov posameznikov. Začenjajo se s spomini Oskaraj Reye, verjetno nastalih na podlagi doživljanja samega avtorja, ki je služil kot vojak v Judemburgu, in podatkov, ki jih je dobil od domačinov iz Kozane. v Zapiskih so poleg prevladujočega lika slovenskega - briškega vojaka na fronti predstavljene tudi manj podrobno opisane udose domačinov, ki so se uspeli izogniti begunstvu v Italiji, in tistih, ki so to doživeli.

Ob koncu lanskega leta 2016 je izšla dvojezična knjiga Ob zvoku remonike/Al suono della remonica v kateri Giorgio Banchig opisuje zgodovinske dogoke izpred 150 let, v usodnem letu 1866, ko sta bili Benečija in Rezija priključeni h Kraljevini Italije s plebiscitom, ki je potekal 21. in 22. oktobra.

Monografija je v konceptualnem in izvedbenem načinu izvirna. V slovenski humanistični prostor vnaša prezrto temo medsebojnih retacij in paralel med Slovenci in Bolgari. Njena odlika je, da na osnovi dodatne in poglobljene empirije presga dosedanje raziskave na temo južnoslovanstva ter jugoslovanstva. S tem prinaša pomembne interpretacijske in vsebinske poudarke, tlasti na področju komparativnega umeščanja slovenskega in bolgarskega razvoja v kontekstu nihanja med zvestobo tradiciji in prevzemanju modelov zahodno opredeljenega političnega, socialnega, kulturnega in ekonomskega modernizma.

Institucionalni mehanizem, ki iz izdelkov dela umetnine, se nanaša na sebe samega, zato je arbitraren in v zadnji instanci odvisen od zunajumetnostnih okoliščin. Določajo ga razmerja institucionalne in denarne moči in celo ideološki procesi zunaj umetnostnega sistema.18 Priznanje, s katerim umetnostni ideološki aparati iz izdelkov delajo umetnine, je skoz in skoz ideološka operacija, diskurzi, ki jo poganjajo, so ideološki diskurzi in nimajo analitične moči. Iz teh diskurzivnih in drugih institucionalnih postopkov ni mogoče izvedeti, v čem je umetnostna tradicija, iz česa je sestavljen umetnostni dispozitiv, ki zagotavlja produkcijo umetnin in reprodukcijo umetnostnega sistema.