"Čeravno je celo poletje spal na stelji v na pol posrti lopi, so vaške opravljivke že od prvega dne širile govorice, da se postavni praporščak Rudolf vsako noč prikrade v izbo Olge Dimitrovne in tik do sončnega vzhoda spi v njeni postelji, najbrž pa tudi kaj drugega počne, ker če ne, se rdečih lic in pokajočega zdravja Olge Dimitrovne ne da razložiti. Govorilo se je, da čeprav se čez dan obnašata, kot da sta si tujca, se čez noč prelevita v zakonca. Vsekakor se je prebivalstvo Starikina, ki so bile v glavnem ženske, te pa v glavnem vdove, razdelilo približno na pol; polovica jih je menila, da gre za greh, ki bi ga bilo treba končati, druga polovica pa jih je menila, da ima Olga Dimitrovna prav, ko si je vzela nadomestnega sina, ki zanjo tako lepo skrbi, za povrh pa je pomoč še celi vasi."
- odlomek iz zgodbe "Kolhoz Starikino, Sovjetska zveza".

Monografija predstavlja organizacijo TIGR v njenem historičnem kontekstu. To je v času njenega delovanja med obema vojnama in predvsem recepcije te odporniške organizacije v času po drugi svetovni vojni na ravni dveh dimenzij. Posamezna poglavja natančno analizirajo odporniške taktike, povezanost z drugimi političnimi silami, zlasti s slovenskimi komunisti, ki so v povojnem obdobju zaznamovali in ideološko zamejili narativ o TIGR-u. Druga poglavja predstavljajo pomemben prispevek k revalorizaciji in bolj objektivni hitorizaciji pomena odporniškega gibanja primorskih Slovencev v času pred drugo svetovno vojno, ko je bila ogrožena njihova nacionalna bit.....iz recenzije.

Novembra 2016 je minilo 250 let od smrti enega najznamenitejših vojskovodij v Habsburški monarhiji – feldmaršala Josefa grofa Radetzkega (1766–1858). Veliki zmagovalec bitk pri Custozi (1848) in Novari (1849) je bil pojem zmagovitega poveljnika in njegov lik je prerasel v legendo. Njegovo ime danes povezujemo v največji meri zgolj z avstrijsko zgodovino in z znamenito Radetzkyjevo koračnico, manj znano pa je, da je bil tesno povezan tudi s slovensko zgodovino. Sorodstvene vezi so ga pripeljale na Kranjsko, kjer je bil lastnik dveh grajskih stavb (dvorca Neuhaus v Tržiču in gradu Podturn/Tivoli v Ljubljani), v Ljubljani je imel celo dva javna spomenika, pa tudi sicer je bil vse do leta 1918 močno zasidran v slovenskem kolektivnem spominu, zlasti med vojaštvom. Monografija »Felmdaršal Radetzky in Slovenci« tako v 9 prispevkih različnih avtorjev predstavlja raznovrstne vezi med Radetzkim in slovenskim prostorom nekoč in danes, njegovo kariero, družino pa tudi recepcijo Radetzkyjeve koračnice v slovenski zgodovini.

Monografija prinaša prvo temeljno raziskavo o Janezu Ludviku Schönlebnu (1618–1681), pomembnem kranjskem zgodovinarju, pridigarju, teologu in polihistorju, ki kljub svoji veličini in pomembnosti za slovenski in širši evropski prostor do sedaj še ni bil deležen celostne obravnave. Podrobno predstavlja njegovo življenjsko pot in pojasnjuje mnoge vidike njegovega življenja, ki so bili doslej neznani ali slabo poznani. Biografskemu delu sledi pregled celotnega Schönlebnovega opusa, v katerem so zbrani vsi njegovi doslej odkriti natisnjeni in rokopisni, ohranjeni in neohranjeni spisi. Zadnja dva vsebinska sklopa monografije se osredotočata na Schönlebnov zgodovinopisni in govorniški ter pridigarski opus. V ospredju prikaza so njegova najpomembnejša natisnjena dela z omenjenih dveh področij, upoštevano pa je tudi obsežno rokopisno gradivo. Monografija prinaša oceno Schönlebna kot zgodovinarja in pridigarja ter opozarja na pomembno prehodno vlogo (J. V. Valvasor, J. G. Dolničar, J. Svetokriški, J. Basar), ki jo je odigral na obeh področjih

Monografija prikazuje zgodovino evropske umetne glasbe v obdobju baroka. V vsebinskem smislu ima tri obsežnejše dele: prvi je posvečen epohalnim novostim v italijanski glasbi na prehodu v 17. stol.; drugi opisuje glasbo v 17. stol. v štirih glasbeno najpomembnejših evropskih deželah (Italija, nemške dežele, Francija, Anglija), tretji pa glasbo v prvi polovici 18. stol., ko je mogoče opaziti določeno ustalitev internacionalno uveljavljenih žanrov in glasbenih oblik. V delu se prepletajo različne vsebinske sestavine: opisano je glasbeno življenje v posameznih zgodovinskih okoljih; na to se navezujejo prikazi glasbenih žanrov; opisane so posamezne zgodovinske glasbene oblike, njihov nastanek in razvoj; prikazana je vrsta skladateljskih osebnosti; slednjič vključuje monografija vrsto analitično-kritiških opisov posameznih izbranih kompozicij, ki ilustrirajo glasbene oblike, žanre in skladateljske osebnosti.

Ko se z leti, ki minevajo po kakem dogodku, ljudje vse natančneje spominjajo okoliščin, kraja, časa, celo predhodnih »namigov«, da se bo zgodil zločin, in se vse iz leta v leto bolj čudovito ujema, smo lahko skoraj povsem prepričani, da je na delu človeška domišljija, če ne še kaj hujšega. Snovanje, sestavljanje, poslušanje in »oplemeniteno« širjenje zgodbic je pač v človeški naravi – tako kot tudi zavist, nagnjenost k obrekovanju in teorijam zarot ter sla po maščevanju. Prav zato je tako pomembno, da se sodišča pri svojem delu opirajo na dokaze in dejstva, ne pa na to, kar se komu zdi, kar je kdo slišal in kar bi kdo želel. Več kot presenečeni pa smo, ko celo sodišče sámo ljudskim govoricam, nedokazanim in nedokazljivim trditvam in laičnemu, z zamerami zabeljenemu mnenju dodeli težo sodno veljavnega dokaza – in na taki podlagi presodi: kriv!

O zgodovini druge svetovne vojne na Slovenskem so največ pisali udeleženci, tako na partizanski kot tudi na njej nasprotni strani, vendar so predvsem polemizirali. Ta knjiga je drugačna, napisal je ni udeleženec vojne niti profesionalni zgodovinar, avtorja je zanimalo predvsem dogajanje v t. i. protirevolucionarnem oziroma protikomunističnem taboru. V knjigi sistematično predstavlja formacije, poveljniški kader in enote, ki so se v taki ali drugačni obliki uvrščale v protipartizanski tabor.

Besedilo Roberta Devetaka poglobljeno obravnava društveno življenje v 47-letnem obdobju na območju sodnega okraja Kanal. V drugi polovici 19. stoletja in zlasti po letu 1867, ko je spremenjena zakonodaja omogočila ustanavljanje društev po vsej monarhiji, tudi slovensko ozemlje ni predstavljalo nobene izjeme. Prav društva so bila za oblikovanje meščanske javnosti izredno pomembna, preko njih je potekala demokratizacija družbe, ki je na Slovenskem vključevala tudi nacionalne težnje slovenskega narodnega gibanja. Slednje procese napredujoče medernizacije, vključno s tistim, ki se začne odvijati od 90. let 19. stoletja dalje in ga zaznamuje politična diferenciacija, lahko sledimo tudi sodnem okraju Kanal. Avtor nam te procese v tej poglobljeni študiji predstavi sistematično, zbranipodatki iz različnih virov pa dogajanje umestijo tudi v širši primorski, slovenski in avstro-ogrski kontekst....iz recenzije.