Ob stoletnici konca prve svetovne vojne, ki je prinesel tudi razpad Avstro-Ogrske monarhije, je prav gotovo pravi čas za branje vojnih spominov Miloša Vauhnika

Gospostvo Bela Peč, ki je z izjemo Dovjega in Koroške Bele obsegalo območje Zgornjesavske doline, se je kot samostojna gospodarska in upravna enota izoblikovalo šele sredi 15. stoletja. Življenje v gospostvu sta zaznamovali zlasti visokogorski alpski svet ter s tem povezane specifične klimatske razmere ter bogata nahajališča železove rude. V monografiji sta objavljena najstarejša urbarja gospostva iz 1498 in 1636. Objavljena vira ponujata odlično gospodarsko, demografsko in družbeno sliko gospostva, kjer se intenzivno prepletata agrarna in neagrarna produkcija. Kot tako predstavlja zanimivo izhodišče za morebitne nadaljnje primerjalne študije ne samo za prostor današnje Slovenije ampak tudi za širši vzhodnoalpski prostor ter Furlanijo. Izdajo spremlja obsežna spremna študija.

Leta 1556 je luč sveta ugledala zanimiva knjižica, ki jo je v Baslu natisnil humanistični tiskar Oporinus (Johann Herbster, 1507–1568). Knjižica je obsegala dva spisa, katerih polni naslov se glasi "Ali naj papež Pavel IV. razmisli o ponovnem sklicu tridentinskega koncila?" in "Ali sme papež z orožjem in silo zapovedati protestantom, naj sprejmejo sklepe koncila?". Knjižica sila preprostega videza, ki je bila ravno pravšnjega formata, da jo je bilo mogoče skriti med poštnimi pošiljkami, nima nobene knjižne opreme: avtor je podpisan kot "papeški tajnik", ki se zavzema za mir. Knjižica, ki je pravzaprav dokument politične publicistike, pa je doživela številne ponatise: leta 1557 jo je b Königsbergu natisnil Hans Daubmann, leta 1559 v Augsburgu Valentin Otmar, še istega leta pa je izšla tudi v Pfortzheimu v tiskarni Georga Raba (lat. Corvinus). Pričujoča knjižna tematizacija obeh spisov je prva kritična izdaja izvirnika in prvi prevod s študijo.

J. Le Rider (1954) je francoski germanist in zgodovinar, kar je komaj dopustna oznaka za izjemnega poznavalca (filološkega in zgodovinskega) 19. in 20. stoletja srednje Evrope, zlasti avstroogrskega obdobja in prostora oziroma cele germanske civilizacije.

Kras v srednjeveškem pomenu – pokrajina med Furlanijo, Istro in Kranjsko – je imel od 13. stoletja samostojen političen razvoj. Vključuje strateške prelaze na cestah proti jadranskim pristaniščem in Italiji, zato je v poznem srednjem veku doživljal izredno dinamično obdobje. Za najpomembnejša gospostva in pristanišča so se spopadale številne sile severnojadransko-vzhodnoalpskega prostora: oglejski patriarhi, Andeški-Meranski, Spanheimi, Goriški, beneška republika, Habsburžani, Luksemburžani, Celjski, bavarski Wittelsbachi, Walseejci, Ogrska. Politična dinamika in spremljajoče vojaško dogajanje so bili skoraj nepregledni. V 15. stoletju si je cesar Friderik III. uspel podrediti večino Krasa, vojna z beneško republiko (1508–1516) pa je za tri stoletja zarisala zahodne meje in celotno Primorsko dokončno vključila v sklop ostalih habsburških dežel. V 15. stoletju je Kras oblikoval celo značilnosti samostojne dežele – prej geografski pojem je dobil politično vsebino. Kot »dežela v nastajanju« je funkcioniral še večji del 16. stoletja, dokler ni bil vključen v vojvodino Kranjsko. Knjiga pregledno oriše zapleteno politično/vojaško zgodovino regije in jo umešča v kontekst ostale slovenske in srednjeevropske zgodovine.

Prvemu delu Avstro-ogrske monarhije v besedi in podobi: Slovenci 1, Štajerska, Porabje in Prekmurje, Koroška (2016) sledi še drugi del prevodov poglavij, v katerih sta predstavljaeni Kranjska in Primorje. Knjigi zaokrožata podobo o Slovencih iz monumentalne knjižne serije »Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild«, ki jo je zasnoval nadvojvoda Rudolf in je izhajala v letih 1884–1902 na Dunaju.

»Naučiti se branja in pisanja, prirejenega prav za slepe, je ena izmed najvažnejših točk v izobrazbi slepega.« To je citat Minke Skabernè (1882–1965), pobudnice in ustanoviteljice prve slovenske knjižnice za slepe, ki ponazarja njeno vseživljenjsko prostovoljno delo. Monografija s postavljanjem Minkinega življenja in dela v zgodovinski kontekst ustrezno ovrednoti njen prispevek k skrbi za slepe in njeno vlogo v razvoju njihovega izobraževanja. Ob preglednih študijah o njenem šolanju in službovanju (Tatjana Hojan), vlogi v razvoju skrbi za slepe na Slovenskem (Aleksandra Serše) in delu za knjižnico slepih (Petra Testen), ki jih uokvirjata pregled ženskega gibanja in dobrodelnosti na prelomu stoletja (Irena Selišnik) ter oris rodbine Skaberne (Tone Smolej), so v knjigi ponatisnjena tudi Minkina temeljna besedila, s katerimi je tvorno vplivala na ustanovitev Zavoda za slepe v Ljubljani in orala ledino v razvoju skrbstva za slepe na Slovenskem. Zbrano slikovno gradivo Minko Skaberne umešča v krog družine, sodelavcev in prijateljev. Knjiga je izšla ob 100-letnici Knjižnice slepih in slabovidnih, ki v priznanje njenih prizadevanj za to ranljivo skupino nosi njeno ime.

Razstava in knjiga pripovedujta o potovanjih pomorščakov habsburške vojne mornarice v dežele Vzhodne Azije. Po eni strani govorita o njihovih potovanjih in doživetjih v Vzhodni Aziji, po drugi pa razkrivata takratno podobo Kitajske, Japonske in Koreje skozi perspektivo pomorščakov, torej sliko dežel, kakršno so pomorščaki širili med domačo javnostjo.

Pred vami je prva številka nove revije, ki so jo sodelavci Študijskega centra za naradno spravo poimenovali Dileme. Že ime revije navdaja s pričakovanjem, da bo odpirala vprašanja, ki v strokovnui ali javni govorici še niso našla enoznačnega odgovora ali bila deležna ustrezne pozornosti. Dileme torej vstopajo v prostor, v katerem so bila nekatera vprašanja zamolčana ali celo prepovedana - npr. zločini enega od treh totalitarizmov, ki smo jih utrpeli Slovenke in Slovenci v 20. stoletju.