Kras v srednjeveškem pomenu – pokrajina med Furlanijo, Istro in Kranjsko – je imel od 13. stoletja samostojen političen razvoj. Vključuje strateške prelaze na cestah proti jadranskim pristaniščem in Italiji, zato je v poznem srednjem veku doživljal izredno dinamično obdobje. Za najpomembnejša gospostva in pristanišča so se spopadale številne sile severnojadransko-vzhodnoalpskega prostora: oglejski patriarhi, Andeški-Meranski, Spanheimi, Goriški, beneška republika, Habsburžani, Luksemburžani, Celjski, bavarski Wittelsbachi, Walseejci, Ogrska. Politična dinamika in spremljajoče vojaško dogajanje so bili skoraj nepregledni. V 15. stoletju si je cesar Friderik III. uspel podrediti večino Krasa, vojna z beneško republiko (1508–1516) pa je za tri stoletja zarisala zahodne meje in celotno Primorsko dokončno vključila v sklop ostalih habsburških dežel. V 15. stoletju je Kras oblikoval celo značilnosti samostojne dežele – prej geografski pojem je dobil politično vsebino. Kot »dežela v nastajanju« je funkcioniral še večji del 16. stoletja, dokler ni bil vključen v vojvodino Kranjsko. Knjiga pregledno oriše zapleteno politično/vojaško zgodovino regije in jo umešča v kontekst ostale slovenske in srednjeevropske zgodovine.

Prvemu delu Avstro-ogrske monarhije v besedi in podobi: Slovenci 1, Štajerska, Porabje in Prekmurje, Koroška (2016) sledi še drugi del prevodov poglavij, v katerih sta predstavljaeni Kranjska in Primorje. Knjigi zaokrožata podobo o Slovencih iz monumentalne knjižne serije »Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild«, ki jo je zasnoval nadvojvoda Rudolf in je izhajala v letih 1884–1902 na Dunaju.

»Naučiti se branja in pisanja, prirejenega prav za slepe, je ena izmed najvažnejših točk v izobrazbi slepega.« To je citat Minke Skabernè (1882–1965), pobudnice in ustanoviteljice prve slovenske knjižnice za slepe, ki ponazarja njeno vseživljenjsko prostovoljno delo. Monografija s postavljanjem Minkinega življenja in dela v zgodovinski kontekst ustrezno ovrednoti njen prispevek k skrbi za slepe in njeno vlogo v razvoju njihovega izobraževanja. Ob preglednih študijah o njenem šolanju in službovanju (Tatjana Hojan), vlogi v razvoju skrbi za slepe na Slovenskem (Aleksandra Serše) in delu za knjižnico slepih (Petra Testen), ki jih uokvirjata pregled ženskega gibanja in dobrodelnosti na prelomu stoletja (Irena Selišnik) ter oris rodbine Skaberne (Tone Smolej), so v knjigi ponatisnjena tudi Minkina temeljna besedila, s katerimi je tvorno vplivala na ustanovitev Zavoda za slepe v Ljubljani in orala ledino v razvoju skrbstva za slepe na Slovenskem. Zbrano slikovno gradivo Minko Skaberne umešča v krog družine, sodelavcev in prijateljev. Knjiga je izšla ob 100-letnici Knjižnice slepih in slabovidnih, ki v priznanje njenih prizadevanj za to ranljivo skupino nosi njeno ime.

Razstava in knjiga pripovedujta o potovanjih pomorščakov habsburške vojne mornarice v dežele Vzhodne Azije. Po eni strani govorita o njihovih potovanjih in doživetjih v Vzhodni Aziji, po drugi pa razkrivata takratno podobo Kitajske, Japonske in Koreje skozi perspektivo pomorščakov, torej sliko dežel, kakršno so pomorščaki širili med domačo javnostjo.

Pred vami je prva številka nove revije, ki so jo sodelavci Študijskega centra za naradno spravo poimenovali Dileme. Že ime revije navdaja s pričakovanjem, da bo odpirala vprašanja, ki v strokovnui ali javni govorici še niso našla enoznačnega odgovora ali bila deležna ustrezne pozornosti. Dileme torej vstopajo v prostor, v katerem so bila nekatera vprašanja zamolčana ali celo prepovedana - npr. zločini enega od treh totalitarizmov, ki smo jih utrpeli Slovenke in Slovenci v 20. stoletju.

V publikaciji je predstavljena Zbirka glasbil in glasbenih avtomatov, ki jih hrani Oddelek za zgodovino in uporabno zmetnost Narodnega muzeja Slovenije.

V pričujočem delu so poudarjeni pravni vidiki konkordata med Kraljevino SHS/Jugoslavijo in Svetim sedežem, poleg tega pa je predstavljen tudi širši družbeni pogled na pogajanja in potrjevanje tega sporazuma. Uvodne odgovore na vprašanje o dolgotrajnosti pogajanj in neuspešnosti ratifikacije jugoslovanskega konkordata ponuja oris politično-religiozne situacije v prvi Jugoslaviji s kasnejšo umestitvijo problematike odnosov med državnimi oblastmi in Katoliško cerkvijo (zlasti njenim vrhovnim organom) v notranje- in zaunanjepolitične povezave kraljevine. Z analizio vloge akterjev pri sprejemanju in odpovedi konkordata, družbenih mrež in kanalov, po katerih se je vplivalo na izide pogajanj in na odzive množic, se kaže kar se da celovita slika v prvi vrsti pravnega Katoliške cerkve....iz predgovora.