Ljubljanica na Barju je bogato arheološko najdišče, iz njene struge izvira 79 po večini odlično ohranjenih predmetov rimske vojaške opreme od 1. stoletja pr. Kr. do vključno 3. stoletja; zelo redki predmeti so mlajši od 2. desetletja po Kr.

V monografiji so na podlagi slovenske slovstvene folklore analizirani prikazi različnih tujcev, ki so bili prisotni na slovenskem ozemlju v preteklosti ali pa so prisotni še danes. Kljub pogosto stereotipizirani podobi tujcev, je raziskava pokazala, da se v pripovedih skriva izredna globina in kompleksnost, predvsem pa ta podoba pove več o Nas kot o Njih. Monografija prinaša teoretski pregled dosedanjih raziskav o drugosti v folkloristiki ter izbrane primere Drugih iz slovenske folklore umešča v širši mednarodni okvir s folklorističnega, antropološkega in zgodovinskega zornega kota. Zgodbe o Turkih, Napoleonovih Francozih in Hunih odražajo preplet zgodovinskih dejstev, arhetipskih predstav o nevarnih tujcih in ideoloških vplivov. Te povedke so močno vpete v fizični prostor in kot materializirani opomniki na njeno preteklost krepijo identitetno pripadnost predstavnikov skupnosti. Prikaz zgodovinskih agresorjev v slovenskem izročilu je seveda nekoliko drugačen od prikaza Judov in Romov, s katerimi so bili prebivalci slovenskega ozemlja v povsem drugačnem stiku.

Monografija dr. Jureta Ramšaka (Samo)upravljanje intelekta je najbrž prvo zgodovinopisno delo, ki na Slovenskem na osnovi virov bistri pogled na tako imenovana svinčena leta. To so leta, ki so sledila po odjugi vlade Staneta Kavčiča. Leta, ki so še živo v spominu. Še več, takšne ali drugačne interpretacije takratnih dogodkov, povezanih s kritiko režima, dandanes nemalokrat služijo za dnevno politično rabo.

Leta 1852, natančneje 27. maja, je bil v habsburški monarhiji sprejet Kazenski zakon o hudodelstvih, pregreških in prestopkih, ki je stopil v veljavo 1. septembra 1852. Na Slovenskem je ta zakon, seveda s spremembami, veljal vse do 1. januarja 1930, ko je stopil v veljavo Kazenski zakonik za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Samo področje definiranja in sankcioniranja beračenja, potepanja in delomrznosti je natančneje sicer urejal zakon z dne 24. maja 1885 št. 89, zakon izdan istega dne, št. 90, pa je urejal ustanovitev, ureditev in vzdrževanje prisilnih delavnic ter poboljševalnic. V prvem obdobju po razpadu habsburške monarhije, torej po letu 1918 in novi državni ureditvi, v kateri je zaživel večji del slovenskega prostora, je kaznovanje potepanja urejal Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 1. avgusta 1921. Glede beračenja in splošno zatiranja delomrznosti pa so ostajali še naprej v veljavi avstrijski predpisi, vse do leta 1930, ko je v veljavo stopil Kazenski zakonik za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Po drugi svetovni vojni, maja 1945, je Slovenijo zapustilo prek dvajset tisoč Slovencev, med njimi skoraj dvanajst tisoč domobrancev, ki so bili le dva meseca kasneje vrnjeni in pomorjeni, v veliki meri pa je odšla tudi slovenska gospodarska, kulturna, politična in prosvetna elita. V taboriščih na Koroškem je ostalo šest tisoč slovenskih beguncev, več tisoč Slovencev pa se je po vojni znašlo v taboriščih v Italiji. Toda v primerjavi s tistimi v Avstriji, kjer so bili skoraj vsi Slovenci naseljeni v štirih, kasneje pa celo v treh taboriščih, so bili slovenski begunci v Italiji poslani v številna taborišča, v letih, ki so jih preživeli tam, pa so jih pogosto selili.

Potem ko so v zadnjem letu svetovne vojne z ustanovitvijo Narodnega sveta za Slovenijo in Istro 16. in 17. avgusta 1918 v Ljubljani na Slovenskem v vsenarodnem okviru politično uveljavili ime Slovenije, je v slovenskem narodnem gibanju, ki ga je vzpodbudila Majniška deklaracija 30. maja 1917, nastopil čas neposrednih priprav na ustanovitev samostojne, zunaj habsburške monarhije oblikovane jugoslovanske države. Narodni svet je bil nadstrankarska organizacija politične pobude, utemeljen z namenom, da na podlagi majniške deklaracijske zahteve po državni osamosvojitvi habsburških Jugoslovanov (takrat še v okviru monarhije) izrazi voljo slovenskega ljudstva v pogledih na narodno samoodločbo in vzpostavitev neodvisne jugoslovanske državne skupnosti. Vodil ga je tedanji vodilni slovenski politik, načelnik katoliške Vseslovenske ljudske stranke (VLS) dr. Anton Korošec.