Leta 1852, natančneje 27. maja, je bil v habsburški monarhiji sprejet Kazenski zakon o hudodelstvih, pregreških in prestopkih, ki je stopil v veljavo 1. septembra 1852. Na Slovenskem je ta zakon, seveda s spremembami, veljal vse do 1. januarja 1930, ko je stopil v veljavo Kazenski zakonik za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Samo področje definiranja in sankcioniranja beračenja, potepanja in delomrznosti je natančneje sicer urejal zakon z dne 24. maja 1885 št. 89, zakon izdan istega dne, št. 90, pa je urejal ustanovitev, ureditev in vzdrževanje prisilnih delavnic ter poboljševalnic. V prvem obdobju po razpadu habsburške monarhije, torej po letu 1918 in novi državni ureditvi, v kateri je zaživel večji del slovenskega prostora, je kaznovanje potepanja urejal Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 1. avgusta 1921. Glede beračenja in splošno zatiranja delomrznosti pa so ostajali še naprej v veljavi avstrijski predpisi, vse do leta 1930, ko je v veljavo stopil Kazenski zakonik za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Po drugi svetovni vojni, maja 1945, je Slovenijo zapustilo prek dvajset tisoč Slovencev, med njimi skoraj dvanajst tisoč domobrancev, ki so bili le dva meseca kasneje vrnjeni in pomorjeni, v veliki meri pa je odšla tudi slovenska gospodarska, kulturna, politična in prosvetna elita. V taboriščih na Koroškem je ostalo šest tisoč slovenskih beguncev, več tisoč Slovencev pa se je po vojni znašlo v taboriščih v Italiji. Toda v primerjavi s tistimi v Avstriji, kjer so bili skoraj vsi Slovenci naseljeni v štirih, kasneje pa celo v treh taboriščih, so bili slovenski begunci v Italiji poslani v številna taborišča, v letih, ki so jih preživeli tam, pa so jih pogosto selili.

Potem ko so v zadnjem letu svetovne vojne z ustanovitvijo Narodnega sveta za Slovenijo in Istro 16. in 17. avgusta 1918 v Ljubljani na Slovenskem v vsenarodnem okviru politično uveljavili ime Slovenije, je v slovenskem narodnem gibanju, ki ga je vzpodbudila Majniška deklaracija 30. maja 1917, nastopil čas neposrednih priprav na ustanovitev samostojne, zunaj habsburške monarhije oblikovane jugoslovanske države. Narodni svet je bil nadstrankarska organizacija politične pobude, utemeljen z namenom, da na podlagi majniške deklaracijske zahteve po državni osamosvojitvi habsburških Jugoslovanov (takrat še v okviru monarhije) izrazi voljo slovenskega ljudstva v pogledih na narodno samoodločbo in vzpostavitev neodvisne jugoslovanske državne skupnosti. Vodil ga je tedanji vodilni slovenski politik, načelnik katoliške Vseslovenske ljudske stranke (VLS) dr. Anton Korošec.

V publikaciji je predstavljeno nasilje, ki so ga na območju osrednje Notranjske med drugo svetovno vojno izvajale vojaške in druge oborožene enote pod odločujočim vplivom komunistične partije. Predstavljeno je območje od Notranjih Goric, Brezovice, Borovnice, prek Vrhnike, Logatca vse do Hotedršice, Kalc in Planine.

Dr. Branko Vnuk, kustos Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož, in dr. Marjeta Ciglenečki, upokojena profesorica Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske Fakultete Univerze v Mariboru, sicer pa neutrudna skrbnica in promotorka ptujske kulturne dediščine, sta se v knjižici posvetila enemu osrednjih spomenikov ne le na Ptuju, temveč tudi v Sloveniji. Od ustanovitve leta 1230 je bil dominikanski samostan 555 let duhovno in kulturno središče, z arhitekturo, poslikavami in drugimi umetninami, ki so zanj nastale v srednjem veku in baroku, pa ostaja v fokusu umetnostnozgodovinskih raziskav in turistične promocije tudi danes. Tako imenovani projekt prenove je mesto in spomeniško varstvo predstavil v podobi, zaradi katere je zavzetost avtorjev, da pozornost obiskovalcev od neustreznih posegov preusmerita k izjemni zgodovini in umetnostnim kvalitetam dominikanskega samostana, nadvse hvalevredna.