S slovansko idejno, politično in družbeno problematiko, ki je ena od ključnih evropskih zgodovinskih tem, so se na Slovenskem vseskozi srečevali. Poglede na etnografske, jezikovne, kulturne, zgodovinske, politične, zemljepisne in gospodarske razmere v slovanskem okolju so v drugi polovici 19. stoletja začeli zgoščevati. Med drugim je postalo opazno spremljanje političnih vprašanj in z njimi povezanega dogajanja, ki je po intenzivnosti prešlo tudi v novo stoletje.

Monografija kot prva preučuje svetno, tj. neredovno duhovščino iz neplemiških družin na slovenskem (etničnem) ozemlju od preloma iz 15. v 16. stoletje do začetka vladavine Jožefa II. leta 1780. Kariere na tisoče duhovnikov, ki so v tem obdobju delovali na Slovenskem, so predstavljene z vidika kariernih vzvodov na eni in izrazov (samo)reprezentacije na drugi strani. V prvem delu knjige so opisani dejavniki duhovniških napredovanj (družina, lokalno okolje, stiki z vplivnimi sorodniki in prijatelji, osebne sposobnosti, izobrazba, klerikom namenjene ustanove), v manjšem obsegu pa tudi karierno zaviralni dejavniki (ukrepi zaradi priležništva in pijančevanja, bolezen, starost ipd.). V drugem delu knjige je na podlagi analize zapuščinskih inventarjev in oporok tridesetih duhovnikov ter nekaterih nagrobnih in drugih napisov izpostavljeno vprašanje (samo)reprezentacije. Duhovniki na višjih položajih so se ponašali z dragocenejšimi predmeti, zapuščali radodarnejša volila in si postavljali imenitnejše spomenike, vendar pa med obravnavanimi primeri naletimo tudi na izstopajoče izjeme. Večji del knjige temelji na še neobjavljenih ali manj znanih primarnih virih.

Knjiga Razmisleki o naši preteklosti je spraševanje ali je naša zgodovina prava. Avtor začne z razmišljanji o arheoloških najdbah na Dolenjskem in se nato s strani na stran, od najdbe do najdbe, od vira do vira pomika skozi prostor, kjer so živela ljudstva z jezikom in kulturo, ki ju kot mnogi drugi sodobni raziskovalci tolmači in razume preko slovenske dediščine in izročila. Vrača se k starim klasičnim virom, jih preverja in jih tolmači s stališča današnjega védenja. Po svoje razmišlja o izpeljavah, smiselnem oblikovanju besed in imen, vse po zdravi pameti in logični povezavi časa, načina življenja, domnevni tehnološki opremljenosti in gospodarski dejavnosti, premikih in osvajanju, filozofiji proizvajalcev in osvajalcev, kar ga na koncu pripelje do zaključka, da so imeli naši predniki pred par tisoč leti enako raven pismenosti in kulture kot Grki in Rimljani. Táko je vsaj intimno prepričanje avtorja, do katerega pa bo prišel tudi marsikateri bralec, ki bo sledil branju in njegovemu spraševanju. Podobna vprašanja se porajajo vsakemu proučevalcu zgodovine, bodisi to nekoč ali danes in naj gre za zapisovalca tekočih dogodkov ali pisca, ki za nazaj poustvarja zgodovino svojega in s tem tudi drugih narodov. Svoje odgovore na vprašanja dajejo vsi zgodovinopisci državotvornih ‘zgodovinskih’ narodov. No, z izjemo nekaterih, ki povzemajo narodno zgodovinopisje drugih, med katerimi smo tudi Slovenci. Zdi se, kot da so slovenski zgodovinarji prezrli, da je Slovenija že skoraj tri desetletja samostojna država in ni potrebe po poslušnosti do Dunaja ali Belgrada.

Dr. Katarina Šmid, znanstvena sodelavka in docentka Univerze na Primorskem ter odlična poznavalka antične umetnosti, je v knjižnici o Orfejevem spomeniku osvetlila enega najbolj občudovanih spoemnikov na Slovenskem, ki opominja na čase, ko se je Ptuj imenoval Poetovio in bil mnogo večji in pomembnejši, kot je dandanašnji. Monumentalna nagrobna stela enega od mestnih veljakov morda še vedno stoji na svojem prvotnem mestu, od srednjega veka do sredine 19. stoletja pa je služila za pranger. Izjemen spomenik rimskega kiparstva je vzbujal pozornost že v 16. stoletju, v novejšem času pa skorajda ni bilo poglobljenih razprav o njem. Katarina Šmid je podrobno preučila reliefne upodobitve, jih primerjala s sorodnimi motivi na drugih antičnih umetninah, podvomila je o pravilnem branju danes komajda še vidnega napisa, predlagala novo datiranje veličastnega pomnika antične Petovione ter hkrati opozorila na nujne ukrepe za njegovo ohranitev.

Kot je v recenziji zapisal izr. prof. dr. Gorazd Bajc, postajajo pomembni jubileji vidnih zgodovinarjev že tradicionalne priložnosti poklona slavljencu v obliki znanstvenih prispevkov kolegov in kolegic, ki so z njim plodno sodelovali oziroma to še vedno počnejo.