Leta 1852, natančneje 27. maja, je bil v habsburški monarhiji sprejet Kazenski zakon o hudodelstvih, pregreških in prestopkih, ki je stopil v veljavo 1. septembra 1852. Na Slovenskem je ta zakon, seveda s spremembami, veljal vse do 1. januarja 1930, ko je stopil v veljavo Kazenski zakonik za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Samo področje definiranja in sankcioniranja beračenja, potepanja in delomrznosti je natančneje sicer urejal zakon z dne 24. maja 1885 št. 89, zakon izdan istega dne, št. 90, pa je urejal ustanovitev, ureditev in vzdrževanje prisilnih delavnic ter poboljševalnic. V prvem obdobju po razpadu habsburške monarhije, torej po letu 1918 in novi državni ureditvi, v kateri je zaživel večji del slovenskega prostora, je kaznovanje potepanja urejal Zakon o zaščiti javne varnosti in reda v državi z dne 1. avgusta 1921. Glede beračenja in splošno zatiranja delomrznosti pa so ostajali še naprej v veljavi avstrijski predpisi, vse do leta 1930, ko je v veljavo stopil Kazenski zakonik za kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Po drugi svetovni vojni, maja 1945, je Slovenijo zapustilo prek dvajset tisoč Slovencev, med njimi skoraj dvanajst tisoč domobrancev, ki so bili le dva meseca kasneje vrnjeni in pomorjeni, v veliki meri pa je odšla tudi slovenska gospodarska, kulturna, politična in prosvetna elita. V taboriščih na Koroškem je ostalo šest tisoč slovenskih beguncev, več tisoč Slovencev pa se je po vojni znašlo v taboriščih v Italiji. Toda v primerjavi s tistimi v Avstriji, kjer so bili skoraj vsi Slovenci naseljeni v štirih, kasneje pa celo v treh taboriščih, so bili slovenski begunci v Italiji poslani v številna taborišča, v letih, ki so jih preživeli tam, pa so jih pogosto selili.