Knjiga zadeva občutljivo temo, ki v slovenskem zgodovinopisju ni povsem nedotaknjena, je pa šele na začetku uveljavljanja ene izmed poddisciplin - zgodovine mentalitet in vsakdanjega življenja. Gre za drugi in zadnji del avtorjeve zgodovinske raziskave o ljubezenski morali - prvi del, s podnaslovom Ljubezen in zakonska zveza na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo, je izšel leta 2015. V drugem delu je predstavljena ljubezenska in spolna morala v kontekstu nedovoljenih, grešnih, kriminaliziranih in drugih deviantnih oblik. Arhivski in materialni viri so avtorjevo pozornost usmerili v obdobje med 8. in 18. stoletjem, z večjim poudarkom na renesančno in baročno dobo (16. - 18. stoletje). 

Sestra Hermina (Justina) Pacek je kot sestra usmiljenka svoje življenje posvetila Bogu in ljudem, pomoči potrebnim, del svojih talentov pa je namenila tudi fotografski dejavnosti, ki jo je še kot dekle spoznala v fotografski družini Bavec iz Brežic. Njeni posnetki nam razkrivajo vpogled v življenje njenih sosester, njenih sorodnikov, vsakdan ljudi, med katerimi je kot sestra usmiljenka delovala. Fotografije je posnela med letoma 1957 in 1987 v Sloveniji, v Srbiji in na Kosovu.

Album v izbranih podobah osvetljuje večstoletne slovenskoruske odnose. Privlačno oblikovana knjiga s spremnim besedilom v slovenskem, ruskem in angleškem jeziku na izrazito domiseln in poveden način predstavlja doslej neobjavljene, neznane in tudi na novo odkrite fotografije, ki nahzorno razkrivajo dolgožive in trdožive vezi med Slovenijo in Rusijo, predvsem pa med slovenskimi in ruskimi ljudmi.

Misliti kot modernist bi potemtakem pomenilo, da razmišljamo o zgodovini kot dejavni in globoko moteči sili; da jo obravnavamo v skladu z njenimi zahtevami; da se realistično ali idealistično spopademo z zgodovino in jo poskušamo preoblikovati. Takšno razmišljanje je zares zgodovinsko. Misliti kot postmodernist pa bi, prav nasprotno, pomenilo, da zanemarjamo vse, kar zgodovino dela zgodovino, in iz nje selektivno izbiramo in jemljemo vse, kar rabimo za potrebe naših trenutnih stališč. Zgodovina je v postmodernizmu uporabljena in zlorabljena; modernizem se je boji in se ji zoperstavlja.....A. Vidler.

Če hočemo razumeti zgodovino, moramo poznati zgodovinopisje. Kajti zgodovina ni preteklost sama po sebi, ampak naše videnje preteklosti. Svoje različne podobe dobiva na pisalnih mizah v vsakokratni sedanjosti delujočih zgodovinarjev, od katerih ni mogoče pričakovati, da se bodo z nekakšno privzdignjeno breosebno objektivnostjo podajali na raziskovanja preteklosti. Zgodovina je zato vedno dialog med preteklostjo in sedanjostjo. Pričujoča knjiga, ki ima značaj kompendija in antologije hkrati, je odličen vodič skozi zgodovino človeškega razmišljanja o zgodovini. Odpira perspektive njenega razumevanja in začrtuje meje njene epistemologije. V roke bi jo morali vzeti vsi, ki pišejo in razmišljajo o zgodovini.

S postavitvijo razstave in z izdajo kataloga Kazenske ustanove na gradu Rjahenbug, 1948-1966, Muzej novejše zgodovine Slovenije z enoto Brestanica izpolnjuje svoj zadnji dolg do zgodovine gradu Rajhenburg in do ljudi, ki so soustvarjali njegovo zgodovino....

Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi – Slovenci je komentiran prevod etnografskih poglavij o Slovencih iz knjižne zbirke Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, ki je nastajala v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja na pobudo prestolonaslednika nadvojvode Rudolfa (1858–1889) kot domoznanska zbirka z enciklopedičnimi ambicijami. Izhajala je v nemški in madžarski redakciji, po snopičih, ki so zvezani v 24 oz. 21 knjigah, izdanih na Dunaju in v Budimpešti. Vsebina je v vseh razporejena v enotnem zaporedju poglavij o pokrajinskih značilnostih, predzgodovini, zgodovini, narodopisju, glasbi, književnosti, arhitekturi, slikarstvu in kiparstvu, obrti in gospodarskem življenju. Cilj dela je bila enakovredna predstavitev vseh narodov dvojne monarhije, ki bi prispevala h krepitvi in spoštovanju »različnosti v enosti«. V tej knjigi so objavljena poglavja o Štajerski, Porabju in Prekmurju ter Koroški, spremljajo jih komentarji o značaju zbirke in o obravnavah slovenske narodopisne podobe, materialne kulture ter pripovednega in pesemskega izročila. V drugi knjigi bodo sledila poglavja o Slovencih na Kranjskem in Primorskem.

»Veliko ljudi ne smatra za zločin, kar zakon v raznih državah prepoveduje.« Tako je v svojih neobjavljenih spominih zapisal dr. Ivan Jurečko, sodni izvedenec mariborskega Okrožnega sodišča v dvajsetih letih 20. stoletja. Prva svetovna vojna je močno zamajala usidrane patriarhalne vzorce v kmečkih družinah, hkrati pa izrazito vplivala na psihično stanje mnogih vojakov. Po vrnitvi iz vojne s svojimi družinami niso več mogli vzpostaviti medsebojnih odnosov, kakršni so vladali pred vojno. Neizbežne vsakodnevne konflikte so pogosto reševali s strahovitim nasiljem, ki je tudi v prvih letih miru izpodrinjalo besedno sporazumevanje. Medtem ko je mariborsko Okrožno sodišče v letih 1904–1914 beležilo manj kot deset primerov umorov oz. poskusov umorov v intimnopartnerskih zvezah, je bilo v letih 1915–1929 takih primerov več kot štirideset, prav vsi pa so se zgodili zunaj urbanih središč, torej na podeželju.

Muzej novejše zgodovine Slovenije s knjigo in razstavo "Samostojni!" obeležuje petindvajsetletnico nastanka samostojne in demokratične države. Knjiga, ki je fotografski dokument ključnih dni v letu 1991, zaznamovanih z osamosvojitvijo in vojno, v kateri je Slovenija z vsemui močmi ubranila svojo suverenost, je nastala iz ponosa na rojstvo Slovenije, temelječe na edinstveni plebiscitarni odločitvi, in v spomin nanj.