Simon se stara, zadela ga je kap, v okrevališču kot vsako nedeljo čaka sedemnajst let mlajšega partnerja Annarja. V enem samem dnevu se mu prevrti film življenja.

Dobesednost je kaj sitna reč. Je očitek, ki pogosto leti na avtorje in avtorice gejevske in lezbične oisave; proze, poezije ali strokovnih besedil.

Escal - Vigor (1899) velja za prvo belgijsko delo v francoščini, ki odkrito in brez zadržkov obravnava ljubezen med moškima. Protagonist romana je homoseksualni grof Henry de Kehlmark, ki se po več letih vrne na graščino Escal - Vigor v ozkogledo, podeželsko skupnost otoka Smaragdis, kjer se mora zaradi svoje ljubezni do kmečkega fanta spopasti z jezo vaščanov.
Ob svojem izidu je roman povzročil velik škandal in avtorju prislužil tožbo, ki pa je bila zaradi izjemne podpore kolegov književnikov ovržena. Gre za prvo avtorjevo delo, ki je prevedeno v slovenski jezik.

Knjiga Divja Klara pooseblja mlade sodobne Slovenke, ki presegajo tabuje nekdanjega časa, ki jim podiranje tabujev predstavlja svojevrsten izziv, ki se ga v svoji biti niti ne zavedajo.

Študija proučuje glavne kulturne tokove, ki so določali stališča do moške erotike, ter njihove različne statuse v verskem in kulturnem življenju arabsko-islamskega področja od 16. do 19. stoletja: pomen razlike med aktivnim in pasivnim partnerjem v spolnem odnosu, pomen razlike med strasno, a čisto zaljubljenostjo in seksualnim poželenjem ter pomen posameznih, dovoljenih in nedovoljenih seksualnih dejanj.

Ciril Berglez (1934) s sedemnajsto samostojno pesniško zbirko, Med angeli in vampirji, prinaša doslej najbolj neposredno pripoved o svojih erotično-ljubezenskih izkušnjah, ki se raztezajo od prvega prebujanja telesa prav do današnjih dni. Vsaka pesem ima svojo zgodovino, vsaka je obračun z drugim odnosom, drugim človekom, drugo izkušnjo, vse pa so obračun pesnika s seboj in svojo preteklostjo.

Roman Andreje Jezernik bi mimoidočemu interesentu – ali za hitri piar, ki je danes tolikanj zaželen – bilo mogoče opisati s stavkom: ko poezija trči ob ljubezenski trikotnik, a to bi bilo vendarle prelahko. Zapletena razmerja v njenem romanesknem prvencu zahtevajo bralsko zbranost in premislek, pri čemer je roman sam napisan slogovno spretno in razumljivo, preberemo ga lahko v enem kosu, a nato se vedno znova vračamo k razmerjem in odmerkom te ali one začimbe, ki nam jo pisateljica servira.

Kaj je tisto, kar združuje literarne junake v delih Milana Jezernika? To je ljubezen. Naj bodo na višku mladosti ali v jeseni življenja, naj bo vojna ali mir, vedno iščejo ljubezen in ko enkrat ljubijo, ljubijo za vedno. Zdi se, kot da je ljubezen pisateljeva najvišja vrednota, saj ji v vsaki pripovedi napiše hvalnico, opisi odnosov so čutni, med njima pa prevladuje medsebojno spoštovanje - vsaj v večini.

Novele zbrane v knjigi Amalija iz Breginja, se zdijo kot avtobiografske pripovedi - kot da vsaki od njih Milan Jezernik z bralcem deli delček svojega življenja. Na papirju zaživijo njegovi spomini na mladost, obdobje izseljenstva, službovanja, socializma, rdeča nit skoraj vseh novel v tej knjigi pa je: ljubezen.